Gledam jo, glavo ima naslonjeno na šipo avtomobila, mislim si, da ji je v lice zagotovo mraz. Izpod prekratke džins jakne ji štrlijo rokavi temno zelene srajce s črnimi karo vzorci, končujejo se tik nad blazinicami njenih prstov, kjer opazim pogrizene nohte. Ravni temno modri lasje ji padajo na obraz, a izdajalsko razkrivajo odprta usta, v kotičkih katerih se nabira slina. Med zobmi opazim majhen kos nečesa, kar izgleda kot peteršilj ali origano. Dobro, to pomeni, da je še pred kratkim jedla. Vsaj to. Prime me močna želja, da bi jo zbudil, da bi jo vprašal, kaj se dogaja, ampak se zadržim, ker dvomim, da mi bo sploh kadarkoli povedala. Primem jo za prste, nekoliko trzne, a se ne zbudi ali premakne. Pričakovano je njena koža hladna. Ponovno prižgem avto, vključim gretje in zapeljem nazaj na cesto, ki se vzpenja med hribi in z vsakim kilometrom postaja ožja.
Bolj kot vidim, začutim, da se premakne, naenkrat s hitrimi gibi poganja ročico in ko okno odpre skoraj do konca, se nagne čez, bruha. Ustavim in vključim smernike.
»Si v redu?«
Z rokavom si obriše usta, se nasloni na sedež in globoko izdihne. »Zakaj si vklopil gretje? Ne moreš lepše voziti v te ovinke?« Ne odgovorim, a še kar ne neha z vprašanji. »Kam sploh greva?«
Ja, kam sploh greva? Ona je poklicala mene in ko sem prišel po njo, rekla, naj samo vozim. Nisem se še zares odločil, kam naju peljem. Pogledam na uro. Imava še dobre tri ure do mraka, potem pa bom nehal voziti, ponoči je še vedno prenevarno.
»Kam bi rada šla?«
Ozira se okrog sebe, kot da bi lahko locirala puhaste hribe, na katerih so v prezgodnji pomladi iz dreves poganjali zeleni listi. »Kje sploh sva? Scat moram.« Ne da bi počakala, že zaloputne vrata za sabo. Prime me, da bi speljal in jo pustil daleč za sabo.
Po nekaj minutah se vrne z belo mačko v naročju. Samo usede se nazaj v avto in vame zre z nasmehom na obrazu. Kepo dlake si tišči k prsnemu košu. »Všeč ji je, prede.«
»Ne moreš kar vzeti neke mačke, ki jo srečaš med scanjem.«
»Prede. Zagotovo je že dolgo časa nihče ni pocartal.«
»V redu, potem pa jo pocartaj in jo daj nazaj ven.«
Kljubovalno me gleda, na njenem obrazu za hip uzrem trmastega otroka, ki ne bo popustil, dokler ne bo dobil svojega.
»Ela. Daj mačko ven iz avta.«
»Ne.«
»Ela,« tokrat povzdignem glas. Rad bi ji rekel, ali mačka ali obe, ampak ne upam, ker mislim, da je dejansko sposobna užaljeno zapustiti avto in hoditi, dokler ne bo našla prve hiše ali telefonske govorilnice, ki bi v teh krajih znali biti zelo zelo daleč. Zapeljem na cesto, pospešim, mačka divje zamijavka, Ela jo naenkrat spusti in ker se mačka zažene na zadnje sedeže, nato pa skače sem in tja, ponovno ustavim. Mačka se še kar ne umiri.
»Zgrabi mačko in jo daj ven,« ukažem.
»A si normalen? Ti jo daj!« Šele zdaj vidim, da se Ela drži za brado. Ko odmakne roko, zagledam praske, ki nekoliko krvavijo. »Prestrašil si jo! Res grozno voziš!« mi očita.
Mačka se zaganja k oknu, na sedeže, k drugemu oknu, pod sedeže, odpnem se, se nagnem nazaj, upam, da se ne bo zagnala še vame, kolikor hitro lahko, odprem vrata, da lahko skoči ven, to tudi naredi, zbeži čez cesto. Pogledam Elo, ki joče. Rokav ponovno uporabi zato, da obriše svoje telesne tekočine. V naročje ji vržem paket robčkov.
»Vedno delaš to, vedno!« Od jeze udarim po volanu in zadanem hupo, ki Elo prestraši tako zelo, da na svojem sedežu kar poskoči.
»Kaj delam vedno?!«
»To, točno to! Vedno narediš neko sranje, potem pa igraš žrtev!«
Njen glas je popolnoma umirjen, ko me vpraša: »Kdaj vse sem nazadnje delala dramo? No, povej.«
V spominu mrzlično iščem vse primere, prepričan sem, da jih je več, ampak ko me zdaj sprašuje tako konkretno, se kot zanalašč ne morem spomniti niti enega, čeprav vem, da je leta nazaj v mestu nastala cela scena, ker je z ulice pobrala mačko in jo želela obdržati, kako za vraga se ne spomni tega? To, da sem se odzval na letake, ki so jo iskali in mačko nesel nazaj, mi je očitala do konca najine zveze. Moja tišina ji na obraz nariše droben zmagovalni nasmešek.
»Lačna sem.«
Globoko izdihnem, ponovno zaženem motor in peljem vzvratno do prostora, kjer lahko obrnem. Vračava se nazaj po dolgih ovinkih, ki se v cikcaku spuščajo navzdol po hribu, dokler se ne končajo v ravnini, posejani s stolpnicami, katerih neonski napisi in premikajoči se ekrani z oglasi s pojenjanjem dneva vse bolj izstopajo. Na iskalniku poti lociram podzemno parkirišče in zapeljem vanj.
Z dvigalom se pripeljeva na neko zakotno ulico, kjer še nikoli nisem bil. Po Elinem radovednem pogledu sklepam, da tudi ona še nikoli ni bila v tem delu mesta. Medtem ko iščeva restavracijo, jo skoraj primem za roko, nekako tuje se mi zdi, da se je ne dotikam, ko sva skupaj. Tuje se zdijo tudi njene roke, ki so vse koščene in shujšane, če jih ne bi videl na njenem telesu, ne bi prepoznal, da so njene. Na njih ni nobenih modric, samo nekaj novih tatujev, katerih pomena ne uganem.
»Glej, tukaj imajo suši, pridi!«
Sledim ji v popolnoma prazno restavracijo, znotraj katere so stene obdane z akvariji, da oranžna kar butne v naju. Nisem še videl toliko zlatih ribic na kupu, preveč jih je, komaj plavajo druga mimo druge. Rdeči lampijoni, obešeni na stropu pri oknih, odsevajo v umazanih šipah in dajejo prostoru skrivnostno vzdušje. Natakarica kinka za šankom in se zbudi šele, ko z Elo prevrneva stojalce z menijem. Brez da bi naju pozdravila, nama nataknjeno pove, da čez dvajset minut zaprejo. Z Elo se strinjava, da je dvajset minut povsem dovolj časa, da pojeva suši, zato naročiva en krožnik, da bi si ga delila. Natakarica vzame kuhinjsko krpo, si jo nadene čez ramo, nato pa izpod pulta povleče majhno mrežo, stopi k akvariju in vanjo ulovi ribice, jih odnese k pultu in jih pred kuharjem, ki že brusi nož, poči na kuhinjsko desko. Ribice se še nekaj časa premetavajo, nato pa jih kuhar z natančnimi udarci čomp, čomp, čomp, čomp, čomp utiša. Zgroženo gledam Elo, ki ne pokaže, da se ji v postopku zdi karkoli neobičajnega, v majhno skodelo naliva sojino omako in odmerja količino wasabija.
»Upam, da imaš rad pekoče,« mi reče in si oblizne prste. Upam, da si bom upal jesti.
Medtem ko čakava hrano, opazim, da Ela na telefon dobiva vse več sporočil in klicev, na katere ne odgovarja.
»Spet moram scat,« reče in gledam jo, kako odhaja, njena oblačila vsa prevelika, premika se nekako počasi, kot da bi bila utrujena, kaj utrujena, izčrpana, izgleda, kot da se je v teh nekaj mesecih postarala vsaj za desetletje in namesto ličil nosi podočnjake. Bojim se, da je kriv najin razhod, ampak ona je bila tista, ki je vztrajala, da bova imela boljši življenji, če ju ne preživiva skupaj. Telefon ji ponovno zazvoni in ne morem ne prebrati delčkov sporočil. Skoraj že sežem po ekranu, ko slišim, da se vrata toalete odpirajo. Kmalu zatem, ko se usede nazaj za mizo, dobiva krožnik s sušijem.
Nekaj trenutkov še vljudno čakam, potem pa se odločim, da ne bom ponovno igral brezbrižneža, ki mu nič ne pride do živega. »Prebral sem sporočila.« Skušam zveneti ne preveč pretreseno, čeprav bi mi, če bi bil steklenička z gazirano pijačo, že zdavnaj odneslo zamašek.
Iz posodice na mizi vzame kovinske palčke, z njimi zajame kos sušija, ga pomoči v sojino omako s koščki wasabija in ga pogoltne kar celega. Ne da bi se ustavila, poje pol vsebine krožnika. »Sploh nisem vedela, da sem bila tako sestradana.« Soja se ji cedi po bradi, s polnimi usti nadaljuje: »Poskusi, preden pojem vse, tako fino sveži so.«
Iz rok ji izpulim palčke.
»Kaj se dogaja?«
Gleda v palčke, ki jih držim, in vidim, da se komaj zadržuje, da ne bi planila po preostanku hrane kar z rokami.
»Lahko naročiva še eno porcijo, če želiš.«
Odkima. »Od kod se midva poznava?«
Osuplo zajamem sapo. Nekaj se ji je moralo zgoditi, nekaj hudega. Potem pa se prične na glas smejati in z nogami butati v mizo.
»Ah, kako sem sita. Kje bova spala? Si me kaj pogrešal?«
Srce mi močno razbija, takšno vedenje je nenavadno celo za njo. Že sestavljam misli, ki bi jih pretvoril v besede o tem, da ni primerno, da po vsem skupaj govori z mano na tak način, ko spet spregovori.
»Sem rekla kaj takega? Glede na fotke na fonu in da te imam shranjenega pod Dev in zraven srčeksem bila prepričana, da si moj mož.«
Pogled mi zdrsne k njenim prstom.
»Ah, prstana zagotovo nimam, vse, kar sem lahko, sem prodala.«
Dvignem roko, pomaham natakarici, naj mi prosim prinese kozarec vode, usta imam čisto suha, težko diham, tudi če bi želel spregovoriti, se besede ne bi mogle prebiti na plano. Kozarec je kmalu pred mano, in opozorilo, da zapirajo čez deset minut, tudi. Naredim požirek.
»Pa da nisi moj brat …«
Voda se mi skoraj zaleti, pričnem se izkašljevati.
»… ranec? Ne, ne? Sem imela potem prav, da si moj mož.« Gleda me zamišljeno, prepričan sem, da se ne pretvarja. Zmrazi me, premlevam, skušam si osmisliti, ampak karkoli smiselnega se mi izmika, izmika se mi tudi Elin pogled. Spomnim se novice izpred nekaj dni, da črni trg ponovno cveti in pozivanje oblasti, naj ljudje ne prodajajo svojih spominov neznanim združbam.
Vse, kar sem lahko, sem prodala.
V glavi se mi prikaže zamisel, ki je ne morem odriniti. Če se Ela ničesar ne spomni, je to druga priložnost zame. Morda bi celo lahko poiskal preprodajalce in odkupil njene spomine. Samo tiste, za katere želim, da jih ima. Peljal jo bom k sebi, poskrbel, da bo zdravo jedla, se malce poredila, dobro spala, potrudil se bom, da ji bo udobno, spet bi lahko bila moja žena. Pomislim na slab nadomestek, ki me najverjetneje zdaj čaka razkrečen v dnevni sobi, sploh ni važno, kako ji je ime, takoj jo lahko pokličem, da se izseli …
»Smešno,« se odlepi iz sveta zamišljenosti, v katerem je preživela nekaj trenutkov. »Gledam te, pa sploh ničesar ne čutim. Tudi če se te dotaknem.« Pustim ji, da me poboža po licu. »Ne, tudi če te poljubim, ko verjetno ne bi bilo nič.« Spet se smeji in z nogami buta v mizo, da nekaj kapelj sojine omake pade čez rob skodele.
Palčke ji potisnem nazaj v dlani, začutim potrebo, da si nekaj zbašem v usta, da potlačim vse, kar se dviguje, lepljiv riž z ribico primem kar z rokami, ona me še vedno smejoč se gleda in medtem ko prežvekujem, uspem izdaviti samo: »Kako surovo.«