Kategorija: Srebrne tipke 24

Ni izbiral besed. Vse, kar je težilo njegovo utrujeno dušo, vse, česar mu niso dali, ko se je dan za dnem bos dobro uro spuščal skozi vinograde v šolo in popoldne sopel nazaj proti bajti, se je skepilo v težke besede, s katerimi me je obmetaval. Brez milosti. Kot je teklo njegovo otroštvo. Kot je skozi zamete gazila njegova mladost. Nisem uresničila njegovih pričakovanj. Nisem tisto, v kar je verjel, ko se je premlad moral spoprijeti s težko odločitvijo oditi ali postati oče.

Ko je izkričal svojo bolečino, je obmolknil. Zastrmel se je vame, z odprtimi usti, ki so hotela nadaljevati, a je zmanjkalo besed, smisla in prepričanja, da je vse, kar bi hotele povedati, res. Gledal me je, kot da je šele zdaj opazil, da ves čas molčim. Potem je spustil pogled k časopisu, ki mu je ležal v naročju, in se zazrl v vremensko napoved.

***

Potresavanje postelje je bil znak, da je prvi jutranji vlak že na koncu Rožne doline. Skozi odprto strešno okno se je svetlikal pozno avgustovski dan, hladen piš je najavljal jesen. V kopreno zavesti se mi je vrivalo gruljenje golobov, ki so na balkonu iskali nadrobljeni kruh. Nihče ga še ni nadrobil. Prezgodaj je še bilo. Po telesu se mi je razlival prijeten občutek topline. Nestrpnost, odhiteti v nov dan, me je pognal pokonci.

V naglici sem se zaletela v vogal pisalne mize. Pregrnjena s karirastim prtom, ki je skrival odrgnine stare kuhinjske mize, je bila center mojega sveta. Podrgnila sem se po bolečem mestu, kjer je šele pred kratkim skozi svojo značilno paleto barv zbledela modrica od prejšnjega prehitrega vstajanja.

Na levi strani mize, ob steni, so bili zloženi srednješolski učbeniki. Mikrobiologija mi je bila najljubša, kar se je poznalo tudi na ocenah. Poleg tega pa je bil učbenik velikega formata in sem pod njega zlahka skrila kakšen roman. Pri nas je veljalo, da se je treba veliko in dolgo učiti, zato sem se ure in ure izgubljala v zgodbah drugih ljudi.

Na sredini mize so ležali formularji, pripravljeni, da jih odnesem v kadrovsko službo. Skrbno sem jih izpolnila že prejšnji večer. Podpis na koncu je bil hkrati zaveza in obljuba. Na desni strani so bili zloženi zvezki. Dnevnika ni bilo med njimi. Skrivala sem ga med spodnjim perilom, ki sem ga vedno pospravljala sama. Vseeno ga je našel in, ko me ni bilo, bral. In sklepal. Večinoma napačno. Tri pikice v mojem dnevniku so pomenile odraslemu moškemu nekaj drugega, kot zaljubljeni najstnici. Tri pikice so med nama izkopale nepremostljivo globel. Ničesar nisva naredila, da bi jo zmanjšala.

Zdaj bo vse drugače, sem si obljubila. Zdaj sem samostojna. Imam službo, dobila bom plačo, konec meseca bom na mizo položila vsoto za tretjino gospodinjskih stroškov in nihče več ne bo določal, kaj bom počela in s kom se bom družila. Še nekaj ur in odšla bom na faks, da se vpišem. Zvečer se dobim z Žanom. Vse bom zmogla.

V ulico je zapeljal prvi jutranji kamion in preplašil golobe. Vsi hkrati so glasno zaprhutali in odleteli. Zdelo se mi je, da z njimi letim tudi jaz. V novo življenje. Svobodna.

Ko bi vedela, da je zaporov več vrst.

***

Žan je stal pri izhodu iz trgovine. Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem strmela v ekran telefona, na katerem so bili zabeleženi štirje zgrešeni klici. Ne razume, da v službi ne smem uporabljati telefona. Ustnice je imel stisnjene v tanko črto.

»Zakaj se pa ne oglašaš?« je vprašal brez pozdrava. Potegnil me je v objem in se mi prisesal na usta v strasten poljub. Avtomatska vrata trgovine so se spet odprla, za sabo sem zaslišala Jasnino in Mirino hihitanje. Stisnjena v Žanov objem ju nisem mogla videti, a vedela sem, da za nama stojita okroglolični, nasmejani dekleti s polnima vrečkama živil in se poskušata preriniti mimo naju. Žan se je ozrl k njima z izrazom, ki je napovedoval vsaj kletvico.

»A se zelo mudi? Kravi, « je zasikal vanju mimo mojega ušesa.

Ozrla sem se k njima, se v opravičilo nasmehnila in zamrmrala Adijo, čeprav smo se poslovile že pred nekaj minutami, med slačenjem grdih rumenkastih halj. Sprane sintetične halje, ki so bile naša uniforma, smo vse sovražile, čeprav so zaščitile naše obleke pred potreseno moko in celo pred pljuskom rdečega vina iz razbite buteljke. Niso pa nas mogle zaščititi pred šefovim zapisovanjem škode, nastale pri zlaganju na police. Včasih nam jo je celo odbil od plačila. Privatniki si lahko dovolijo vse. Meni je včasih pogledal skozi prste, razen takrat, ko sem z enim zamahom razbila dve steklenici njegovega najljubšega konjaka. Mogoče mi je popuščal zato, ker sem občasno popazila njegovega mulca, ki mu ga je žena dostavila kar v trgovino. Ali pa zato, ker nisem nergala zaradi nenapovedanih in neplačanih nadur kot druge punce.

Tudi danes smo morale potegniti. Samir je robo pripeljal z enourno zamudo. Zastoj na primorki, je rekel. Kaj pa naj bi naredile? Pustile vse tiste zaboje banan, kakijev in solate, ki jih je pripeljal od kdo ve kod, kar na tovornjaku?

Žana danes nisem pričakovala, čeprav je večkrat prihajal pome. Večinoma nenapovedano. Odkar je pred enim letom diplomiral in dobil službo v litijskem zdravstvenem domu, ni več prihajal vsak dan. Vsaj trikrat tedensko je delal popoldne in dostikrat se je njegov delovnik potegnil v pozen večer. Pokrival je tudi bolj oddaljene vasi, do katerih je s težavo prilezel s službenim avtom.

Rad mi je pripovedoval o dogodivščinah z obiskov na majhnih hribovskih kmetijah, od koder so ljudje le redko odšli k zdravniku. Šele potem, ko je bila babica od bolečin že vsa nemočna, je vnuk poklical dežurnega zdravnika. In potem se je Žan odpeljal na obisk v razpadajočem avtomobilu s pogonom na štiri kolesa, s spretnostjo odličnega diagnostika prepoznal napade ledvičnih kamnov in z eno samo injekcijo rešil babico hudih bolečin. Med tem, ko je na hitro popil turško kavo, je namignil vnuku, naj babici v sobi vendarle malo bolj zakurijo. Potem se je zahvalil za škatlo svežih jajčk, ki so mu jih vsilili, in se odpeljal v dolino.

Med pripovedovanjem mojih službenih zgodb je največkrat molčal. Prevečkrat se je v njih pojavil moj šef. To mi je povedal že prvi dan moje službe, ko me je pospremil od dopoldanske izmene v trgovini do popoldanskih vaj na faksu. »Od Rakovnika do Centra ves čas govoriš o njem,« mi je očital, ko sva šla čez cesto pri Zari.

Moj šef je bil prijeten človek. Tudi še kar čeden, smo se strinjale s sodelavkami, čeprav se mu je čelo že precej raztegnilo proti vrhu glave. Bil je postaven in močan, vajen prelaganja težkih zabojev. Predvsem pa je bil zelo zabaven. Med kratkimi odmori za malico, ko je bilo v trgovini najmanj strank, se je pol ekipe stlačilo v majhen garderobni prostor, ki je spominjal na jetniško celico, saj v njej ni bilo razen ozke, zarjavele omarice z našimi stvarmi, preproste stare klopi in ozke mize ničesar drugega. Na mizo smo postavile lonec vroče turške kave, mleko iz sveže zaloge in vsaka svojo skodelico, potem pa se hitro lotile sveže pripravljenih sendvičev. Šef se nam je skoraj vedno pridružil in zbijal šale. Krohotali smo se, da so nas boleli trebuhi. Lažje bi živela brez malice kot brez tistega sproščenega smeha v oblaku cigaretnega dima.

Nekega dne me je prešinilo, da se Žan ne smeji več vicem, ki mu jih povem. Tudi tistim ne, ki jih ne prinesem iz službe.

»Nisi danes delal popoldne?« sem ga vprašala, ko sva, držeč se za roke, čakala pri semaforju na Dolenjki.

Pogledal me je, kot bi ga vprašala, če je pravkar utopil mačje mladiče. Roka je močneje zgrabila mojo.

»Sem ti prekrižal kakšne načrte?«

V prstih mi je zastajala kri. »Ne,« sem odgovorila in pazila, da v mojem glasu ne bi opazil teže tisočih zabojev banan. »Nameravala sem domov. Vse dopoldne sem imela predavanja in vaje, tukaj pa, saj veš ….« Nisem nadaljevala. Moje roke so trznile, kot bi hotela nekaj odložiti. Gibi, ki sem jih po treh letih dela v trgovini izvajala že čisto avtomatsko, so se mi zapisali v gene. Včasih sem v sanjah prelagala škatle piškotov in pralnega praška. Včasih sem se zbudila sredi noči, ker sem sanjala, da sem jajca pomotoma zložila v ogrevano vitrino s pečenim mesom, meso pa na polico s čistili. Sovražila sem to delo, a dajalo mi je svobodo. Svobodo? Še nikoli se nisem ustavila pri pomenu te besede. Pustila sem jo zavito v celofan in okrašeno z zlato pentljo, pustila sem jo tako, kot sem si jo nekega dne podarila.

»Hočeš reči, da ti ni prav, da sem prišel pote,« je rinil vame.

»Ne, nisem tega rekla,« sem vzdihnila. Pogledala sem konico škornja. Tam je bila luknjica, ki jo je med lanskimi vajami v laboratoriju naredila kapljica žveplene kisline. Skoznjo se je pri dobri svetlobi videla tkanina. Ni me preveč motilo. Razen, kadar je deževalo ali snežilo. Še to zimo zdržim, potem si morda kupim nove škornje.

»Nisi rekla, si pa mislila,« ni odnehal. Njegova čeljust se je nevarno podaljšala.

Ustavila sem se. »Žan, prosim, nehaj. Utrujena sem. Ne prepirajva se.« Zaprla sem oči, globoko zajela sapo in se potopila v morje nesoglasij, ki je nenadoma pljusknilo v stene moje trdnjave iz zmehčanega plastelina. Prvi dve leti sva se samo smejala. Poplesovala sva po ljubljanskih ulicah in se veselila vsake ure, ki sva jo preživela skupaj. Nikoli se nisva prepirala. Nikoli. Dokler nisem šla v službo.

»Ti si vedno utrujena. Ampak seveda samo zame. Povej no, kako si pa v torek zdržala, ko ste imeli zabavo? Če te ne bi prišel iskat, bi šla najbrž zjutraj kar direktno v službo.« Njegov glas mi je zarezal v možgane kot tanek pisk škripajočih železniški tirov ob zaviranju tovornega vlaka na koncu Rožne doline. Stala sva pod ulično svetilko, megla se je vlekla med nama in poskušala zabrisati oblačke mojih neizgovorjenih stavkov.

»Direktno na predavanja,« sem ga popravila. Gume njegovega avtomobila so takrat, ko me je ob polnoči prišel iskat pred gostilno na Dolenjki, zacvilile tako, da je natakar stopil pogledat, če je avto morda na prehodu za pešce koga povozil. Tako so mi naslednji dan povedale sodelavke. Mira me je pri tem sočutno objela. Žan je sedel v avtu in skozi odprto okno zavpil natakarju, naj gre pome. Nisem hotela it, pa mi je namignil, da je boljše, če grem. Da je fant besen. Da bi bolje razumela sporočilo, je Žan medtem, ko sem se osramočena oblačila, dvakrat dolgo zahupal.

Rdeča luč na semaforju za pešce je merila najino potrpežljivost. Po Dolenjki je pripeljal dirkač, ki je lovil zadnji trenutek zelenega vala. Zapeljal je čez veliko lužo, da je vame brizgnila snežna brozga.

»Prekleti debil,« se je zadrl Žan, izpustil mojo roko in se ob cesti zapodil za njim. Tekel je zelo hitro, dober je bil v tem.

»Žan,« sem zaklicala, »pusti ga, saj ni tako hudo.« Iz žepa sem potegnila robček in poskusila očistiti plašč.

Žan se je ustavil šele pri avtobusni postaji. Še vedno je bentil in mahal za avtomobilom, ki je ujel zeleno tudi pri naslednjem semaforju in izginil proti centru. Nekaj časa sem samo stala in prisluškovala odštevanju v svojih prsih. Teža, ki je lebdela nad mano, je izpuhtevala v meglo. Brez njegove roke je moje telo postajalo lažje. Naredila sem korak proti njemu in opazovala kazalec na tehtnici. Previdno sem stopala po pločniku kot po mehkem oblaku in vsrkavala hladen zrak. Skozi meglo se je kot nema priča pokazala vzhajajoča Luna. Moja teža je rasla z vsakim korakom, ko sem se mu približevala. Na semaforju se je spet prižgala rdeča luč. Obstala sem. Vesolje je obstalo. Žan se je zasopel vračal. Njegovi koraki so bili dolgi in trdi.

Ko je prišel do mene, je odložil roko na moje rame.

»Žan, ne morem več,« sem rekla tiho. Čez križišče je s tulečo sireno zapeljal rešilni avto, za njim policija. Tokrat ni pogledal za njima in komentiral, kaj se je verjetno zgodilo. Nesreča. Gotovo huda, mogoče je kdo umrl.

»Česa ne moreš?«

»Ne morem,« sem ponovila. »Ne grem se več.«

Obrnil se je k meni, me zgrabil za ramena in me stresel. V vratu me je zabolelo. Njegov pogled je dolbel globoke luknje v moje možgane. »Ne nori! Kaj te je pičilo? A zato, ker sem te prišel iskat, ko si nameravala kdo ve kam?« je zdaj že tulil kot volk, ki so ga ločili od godne samice in ga zaprli v kletko. »Si bila zmenjena s kom? Povej, ženska!«

Njegove divje oči so vrtale vame. Okoli naju se je vlekla megla. Mimo naju so hiteli ljudje, vsak s svojo zgodbo, ki ne bo nikoli zapisana drugje, kot v njihovem spominu. Na prehodu za pešce je blizu naju stal par, ona, sivolasa, je njega, sivolasega, držala pod roko.

»To ni več to, Žan. Kar naprej si jezen. Ne morem.« Spet sem pogledala v konico škornja. Luknjica je bila še vedno tam. Morda celo globlja. Bi se lahko žveplena kislina počasi zažirala globlje v usnje?

»Ne smeješ se več mojim vicem,« sem izdavila. Sem pravkar pogoltnila celo jabolko? Mimo naju je se pripeljala trojka v smeri proti Rudniku. Naslednja pride čez deset minut.

Žan je strmel vame, v njegovih očeh sta se tepla jeza in strah. Usta je imel rahlo odprta, kot bi hotel nekaj reči, a ne najde besed, smisla in prepričanja, da je vse, kar bi rekel, resnično. Gledal me je, kot bi se moj obraz spreminjal v živo zeleno gmoto, iz katere pred njegovimi očmi rastejo vijolične tipalke in marsovske antene. Potem je siknil vame: »Ti si zmešana«. Iztegnil je roko, z najbližjega oblaka potegnil časopis in se zazrl v vremensko napoved

Stari kombi je prav počasi sopihal po vršiškem klancu. V meni je vse bolj naraščal nemir. Le še nekaj ovinkov me je ločevalo do morda najbolj nore pustolovščine v mojem življenju. Strmela sem skozi okno in v steni Prisanka iskala obraz Ajdovske deklice. Začarana deklica je bila to, tako, kot sem bila že dobro leto začarana tudi jaz. Nemirno sem si popravljala sončna očala, nikakor nisem našla primernega položaja za svojo zadnjico na oguljenem sedežu kombija.

Te počitnice sem  načrtovala že od marca, ko sem končala z letnimi obračuni. Nujno sem potrebovala  počitek po nekajmesečnem delu. Ne le, da sem delala cele dneve, tudi  marsikatero noč  sem preživela v pisarni. Predvsem pa sem potrebovala nekaj dni umika od doma, od vedno istih obrazov, vedno istih družinskih obveznosti, od zidov domače hiše, kjer sem imela tudi sedež podjetja. Z možem sva se že dalj časa spopadala z zakonsko krizo. Ljubezen med nama je že zdavnaj ugasnila, agonijo zakonskega življenja sva ohranjala, kako neumno,  le zaradi otrok. 

Družino sem počasi pripravljala na to, da si bom vzela nekaj dni zase. Iskala sem variante, kam bi se podala. Toplice so se mi uprle. Za to, da bi šla kar nekam brez veze, dokler mi ne bi zmanjkalo volje in denarja, mi je manjkalo poguma. V hribe! Cel julij sem čakala lepo vreme, ki ga kar ni hotelo biti.  Začel se je že avgust, sicer najprimernejši mesec za obisk hribov in res so vremenarji napovedali dalj časa trajajoče lepo vreme. Zdaj ali nikoli!

Ves čas sem upala, da tega dopusta vendarle ne bom preživela sama. Že dolgo je v meni tlela želja, da bi ga preživela skupaj z moškim, ki me je zavrtel, kolikor sem bila dolga in široka. Pred dobrim letom mi je padel v oči na neki prireditvi. V trenutku, ko sem ga zagledala, me je zadelo. Začutila sem, da me je vesolje pripeljalo tja in sem ga morala srečati.  Ves čas trajanja prireditve sem postavala v njegovi bližini in ga občudovala. Visoko, vitko telo, nekoliko daljši, črni lasje, bil je pravi lepotec, ki je deloval nekoliko skrivnostno. Pozanimala sem se, kdo je, kje je zaposlen in mu napisala pismo. Odgovoril mi je. S tem se je začelo najino dopisovanje, vmes sva se nekajkrat na kratko srečala, večkrat pa sva tudi govorila po telefonu.  Spoznala sem, da sem se noro zaljubila vanj in želela sem si ga čim bolje spoznati. To pa bi bilo najlažje, če bi bila dlje časa skupaj. Torej sem zavrtela telefonsko številko in ga direktno vprašala:

»Greš z mano v hribe?«

Za trenutek je ostal brez sape.

»Kaj? Kdaj? Kam pa greš?«

»Mislila sem napraviti turo od Vršiča do Bohinja, za kar bi rabila štiri dni. Grem sama in bi bila zelo vesela, če bi se mi pridružil.« Srce mi je divje utripalo v pričakovanju njegovega odgovora.

»Maaa, ne vem, moral bi si vzeti prosto, ne vem, če se mi bo izšlo. Pa tudi štiri dni hoje je zame preveč, ker sem len za hodit. Ne vem…«

Vedela sem, zakaj okleva. Ni bil problem samo v tem, da je imel dogovorjene nastope, niti v tem, da ni bil vajen hoditi. Iz mojih pisem je vedel, da se v meni prebujajo močna čustva in tega se je zbal.

»Glej, greva v hribe, popolnoma brez obveznosti. Poslala ti bom načrt ture in točen seznam vse potrebne opreme, ti pa se medtem odloči.« S cmokom v grlu sem tiho dodala: »Peter, zelo si želim, da bi šel z mano.«

Res sem še isti dan pripravila natančna navodila glede opreme, obleke in hrane ter mu skopirala karto in označila pot.

»Desetega avgusta okrog poldneva se dobiva na Vršiču pri Tičarjevem domu,« sem še zapisala in odposlala zajetno kuverto.

Taka so bila vsa moja pisma, ki sem mu jih v zadnjem času pošiljala, vsakokrat sem napisala najmanj štiri, pet strani. On je o meni vedel praktično vse, saj sem mu pisala po večkrat na teden o vsem, kar sem počela. Z njegove strani je pošta prihajala mnogo redkeje. Vse redkeje. Pravzaprav sem hotela videti, v kakšno smer se je razvil najin odnos, če bi temu sploh lahko tako rekla, zato sem ga povabila.

Do Kranjske gore sem prišla z avtobusom. S petindvajset kilogramskim nahrbtnikom na ramenih sem se postavila na vršiško cesto in dvignila palec. Kje so že tisti časi, ko sem večino svojih poti preštopala! Tako sem se znašla v tem kombiju, ki je na Vršič peljal skupino starejših ljudi. Bo prišel? Me bo čakal? Živci so delali s polno paro. Še malo…in klanec se je položil, prispeli smo na 1611 m visoki Vršič. Šofer je ustavil pri kiosku in izstopila sem. Od razburjenja niti nisem čutila teže nahrbtnika, kar tako mimogrede sem si ga vrgla na rame in zakorakala proti koči. Srce mi je noro razbijalo, pogled mi je taval po ljudeh in iskal ljubljeni obraz. Nenadoma sem ga zagledala. Na klopi je sedel ves izgubljen in tisti trenutek je tudi on zagledal mene. Vstal je, jaz pa sem stopila proti njemu:

»Peter! O, Peter, prišel si…« Samo to sem izdavila, čeprav sem ves čas sanjarila, kako mu bom planila okrog vratu. »Si že dolgo tu?«

»Ne, pravkar sem prištopal z bovške strani. Veš, že dolgo nisem štopal, prav zanimivo mi je bilo. Pravzaprav sem imel kar srečo in sem hitro prispel. Tu je dosti prometa, tako da ni bilo problema dobiti prevoz.«

»Si upošteval moja navodila glede opreme?« sem vprašala ob pogledu na njegov mali nahrbtnik.

»Glede na tvoje izkušnje ti zaupam in sem vzel vse, kar si napisala.«

»No, potem pa predlagam, da greva v kočo in rezervirava ležišče. Postelje bodo hitro zasedene, že zdaj je tu veliko pohodnikov.«

Ko sva si uredila  prenočišče, sem rekla:

 »Še celo popoldne je pred nama. Kaj praviš, greva za ogrevanje na Sleme?«

Prijetna in nič težka pot naju je pripeljala na čudovito razgledno točko, od kjer se je pred nama bohotil fant od fare, Jalovec. Lansko leto sem stala na njegovem vrhu. Pod nama je ležala dolina Tamarja s Poncami, Mojstrovki sta se raztezali na strani proti Vršiču. Nebo je bilo čisto, razgled res čudovit. Posebna značilnost Slemena so majhna jezerca, ki so polna vode tudi v najbolj vročih dneh, in ovce, ki so tako domače, da si kar same postrežejo s hrano iz nahrbtnika. Celo uro sva sedela pod vrhom, sam vrh je bil namreč poln ovčjih iztrebkov in temu primerne so bile tudi vonjave. Tiho sva sedela in uživala v razgledu.

»Da se ne bi vračala po isti poti, pojdiva ob vznožju Mojstrovke. Tam je sicer kar nekaj melišča, tudi preko snega bo treba iti, vendar ni nič hudega,« sem rekla in vstala. Vedela sem, da v resnici nima pohodniških izkušenj in da bom morala paziti, kakšne poti bom izbrala, da se mu ne bi hribi zamerili. Krenila sva. Med potjo sem mu pripovedovala o legendarnem Šraufu, ki ga je prav tu zasul plaz.

»Si  utrujen?« sem ga vprašala, ko sva se vrnila na Vršič.

»Ni hudega,« je odvrnil. »Če bo tako tudi naslednje dni, bo kar v redu.«

»No, tako zelo lahko ne bo, vendar sem prepričana, da boš zmogel tudi najtežje dele. Včasih bo treba malo poplezati, večina poti pa bo prav prijetna, boš videl.«

V strahu, da ga ne bi vse skupaj minilo, nisem hotela več razlagati o poti, ki naju je čakala. Vedela sem, da bo na nekaj mestih precej zoprno zanj, ki ni vajen jeklenice in klinov. Pravzaprav sem to odločitev, da ga povabim v hribe, sprejela zelo neodgovorno, saj sem vedela, da nima v bistvu prav nikakršnih visokogorskih izkušenj. In ob tem sem se imela za pametnega hribovca! Pojedla sva joto in še nekaj časa uživala ob sončnem zahodu. Klepetala sva o vsakdanjih stvareh in opazovala množico ljudi, ki je postopala okrog koče.

»Mislim, da bo najbolje, če greva kar spat, zjutraj bo treba zgodaj vstati, če se hočeva vsaj delno izogniti hoji po vročini. Ta nama sicer ne uide, vendar je mnogo prijetneje hoditi v jutranjem hladu.«

V sobi je prespalo še sedem drugih planincev. Noč je minila mirno, brez smrčanja, tudi utrujen ni bil nihče in  vsi smo dobro spali. Zbudila sva se ob šestih, ravno prav. Na hitro sva se umila, tu je bila še topla voda, česar v naslednjih dneh ne bova več deležna. Po obilnem zajtrku sva si nadela nahrbtnike in krenila proti Prisanku. Premišljevala sem, kako naj mu povem, zakaj sem ga pravzaprav povabila. Gotovo se je tudi on ukvarjal s tem vprašanjem. V strahu, da bom uničila dopust že takoj na začetku, sem molčala. Dobri dve uri sva hodila po lepi poti pod Prisankom, ko sva končno prispela do prvih skal. Zame se je tu šele začel pravi užitek, kajti od vsega v hribih sem najbolj ljubila stik s skalo. Ob majhnem potočku sva se ustavila.

»Dosti energije bova rabila za vzpon na Razor, zato se dobro okrepčajva,« sem rekla.

 S čisto studenčnico sem obema napolnila plastenko in vanjo dodala cedevito. Povedala sem mu, da je pred nama prva resnejša preizkušnja in mu natančno razložila, kako naj se obnaša v skali, da bo lažje premagoval napor. Ko sva si temeljito odpočila, sva nadaljevala pot. Kmalu sva pospravila palice v nahrbtnik in zaplezala v prve skale.

»Plezaj pred mano, da te bom imela vedno pred očmi. Če kje ne boš vedel, kam bi stopil  ali se prijel, se ne boj povedati, vodila te bom. Predvsem glej, kje je skala umazana, to je najbolj zanesljiv znak, da je kamen trden, ker se ga je tu prijelo že mnogo rok. Pa še to, ne boj se jeklenice in klinov, kajti tu so za varno plezanje. Tudi če ne boš čutil potrebe, se le primi za jeklenico, nočem, da pride do kakšne neumnosti.  Pa srečno!« sem nama zaželela.

Plezala sva po zajedi, pot je bila lepo speljana in dobro varovana. Nenadoma se je strmo spustila navzdol.

»Imaš vrtoglavico?« me je zaskrbelo, ko sem opazila njegov prestrašen pogled. Zatrdil mi je, da je vse v redu.

»Ne boj se, ta spust navzdol bova morala nadoknaditi in se ponovno dvigniti in to se bo še mnogokrat zgodilo,« sem ga v šali potolažila. »V skali hitro napreduješ, mnogo hitreje, kot na melišču ali travnatem terenu, kajti tu greš v glavnem le navzgor. Vse bo v redu.«

Njegov pogled mi je pričal, da mi ne verjame povsem. Po kakšni uri plezanja sva ponovno počivala. Uživala sva v družbi rumenega metulja, ki nama je neprestano sedal na roko. Bila sva že zelo visoko, pogled nama je uhajal v pobočje Jalovca in Mangrta. Kako sta lepa ta vršaca!

»Daj, sedi tako, da boš za sabo  imel oba vrhova, to bo čudovit posnetek!« sem ga prijela za roko in telo mi je streslo od tega dotika. Ne, ne smem početi neumnosti, sicer bom izgubila razsodnost in tvegala nesrečo. Paziti moram nanj. O bog, kako bi ga rada objela. Premagala sem noro željo in napravila nekaj posnetkov z njegovim foto aparatom. Krenila sva dalje. Prišla sva že pod sam vrh Razorja, ko sem nenadoma zagledala kozoroga, ki je na grebenu izvajal svojo predstavo.

»Poglej tja gor, kozorog. Kako je važen, kot bi poziral,« sem se veselila prizora.

Tudi on se je razveselil in videla sem, da se mu je vrnilo veselje za nadaljevanje poti. Prispela sva na preval, s katerega sva že videla kočo na Kriških podih, kjer bova spala. Pod skalo sva odložila nahrbtnika in se odpravila na Razorjev vrh. Žigosala sva razglednice in se kar hitro spustila nazaj na preval, kajti čakal naju je najtežji del poti tega dneva. Pred leti sem delala to pot v nasprotni smeri in od takrat sem si ta del zapomnila kot sploh najtežji del vseh mojih planinskih poti. Dobro uro sva se spuščala po zoprnem melišču in z gruščem posutih skalah, kar je bilo izredno utrudljivo. Le sem ter tja so bile nameščene jeklenice in klini, katerih sva se prav otroško veselila. Končno sva prispela do koče, kar prilično utrujena. Pogledala sem ga:

»Kako je? Prvi dan si preživel, čestitam!«

Bil je pošteno zmahan in ni odgovoril. Šla sva naravnost v kočo, ki je bila že polna. Še preden sva se preoblekla, sem šla rezervirat ležišče. Ob pogledu na številne pohodnike sem si resnično želela, da bi dobila posteljo, pa čeprav na skupnih ležiščih. Medtem je tudi Peter že prišel k sebi. Slekla sva mokra oblačila in si naročila segedin. Po obilnem obroku sva kar obsedela.

»Boš laško ali union?« sem vprašala in se napotila proti šanku.

»Laško,« je odvrnil in se mi pridružil. Vsak s svojo steklenico v roki sva šla ven. Sedla sva na klop pred kočo in se zastrmela globoko v dolino.

»Upam, da ti še ni žal,  da si se spustil v to avanturo,« sem načela pogovor po nekaj minutnem molku. »Celih deset ur hoje je za nama, dobro si se držal, res,« sem ga pohvalila.

»Moram kar pošteno priznati, da sem precej utrujen. Še nikoli v življenju nisem toliko časa skupaj hodil. Ma kaj hodil, ta nahrbtnik je tako težak! Sicer pa razen tega spusta na koncu ni bil cel vrag. No, ampak zdaj sem že bolje. Segedin je bil zelo dober, a ne? Zanimivo, kako ima hrana v hribih čisto drugačen okus, kot doma,« se je nasmehnil. »Kar skupaj lezem, kar zaspal bi,« je še rekel.

»Nasloni se name in malo zamiži.«

Komaj sem čakala, da sem mu lahko ponudila svoj objem. Postrani me je pogledal, kot da ne ve, ali resno mislim.

 »Daj no, ne bom te pojedla, sem že večerjala,« sem se pošalila in ga z roko objela okrog ramen. Narahlo sem ga potegnila k sebi. Voljno mi je sledil in se skušal na trdi klopi čim bolj udobno namestiti. Glavo mi je položil v naročje. O nebesa, že celo leto sem sanjala o tem trenutku! Nekaj časa sem ga pustila pri miru, molčala sva. Čez čas je pričel govoriti. Kako se je odločal, naj gre ali ne. Kako mu je nerodno, ker mi ne odpiše na moja številna pisma. In potem je govoril in govoril, o vsem mogočem. Tiho sem ga poslušala. Vsake toliko sem mu šla z roko skozi dolge črne lase. Govoril je o svojem otroštvu, o bratu, ki je med služenjem vojaškega roka umrl, o službi, o svojih sanjah in načrtih… Moja roka se ni več ločila od njegovega lica, božala sem ga, mu kuštrala lase, nežno sem ga stiskala k sebi. Rada bi ga poljubila, pa si nisem upala. Kljub temu je moje srce vriskalo od veselja in sreče, kajti izpolnila se mi je davna želja, da bi izvedela o njem še kaj več, kot mi je bil pripravljen napisati v tistih redkih pismih. Sonce je že zdavnaj zašlo, polna luna se je bohotila na nebu in se nama smehljala. ‘Luna, bo moj?’  sem v mislih vprašala in zdelo se mi je, kot da se mi je nagajivo nasmehnila. ‘Vse je v tvojih rokah,’ mi je pomežiknila. ‘Ampak….če pa se bojim! Bojim se, da se bo ustrašil in pobegnil. Bojim se, da bom preveč vsiljiva, da si ne bo upal prevzeti odgovornosti, ki jo razmerje prinese.’ Doslej je bil svoboden kot ptiček na veji, počel je, kar in kadar je hotel, zavedala sem se, da ni enostavno zavezati se v odnos, še zlasti s poročeno žensko. Pogledala sem v zvezde in v mislih vzdihnila: ‘Vesolje, pomagaj mi, prosim. Če sva oba zrela za to, naju združi v ljubeč, bogat odnos. Prosim!’

Tudi Peter se je medtem izgubil v svojih mislih in nekaj časa sva oba molčala.

»Prav prijetno mi je v tvojem naročju, ampak klop je pa le pretrda,« se je zdramil. Dvignil se je, se pretegnil in zaklical:

»Poglej, kozorogi! Poglej, koliko jih je!«

Res, v bližini koče je bilo vsaj dvajset kozorogov in dva samca sta se borila za vodstvo črede. Oba velika in mogočna sta se postavila na zadnje noge in udarila skupaj z rogovi. Kozorogi se niso zmenili za množico ljudi, ki jih je opazovala. Krasna noč se je naredila in vsi smo  še kar posedali zunaj. Bilo je prav prijetno toplo, strmeli smo v milijone luči pod nami in nad nami. Zaradi takih trenutkov je lepo priti v gore! Čez čas sem ga objela okrog pasu in mu šepnila:

»Pridi, greva spat. Zjutraj bo treba zgodaj vstati.«

Prijel me je čez rame in me stisnil k sebi. Tesno objeta sva se napotila proti koči. Dvignila sem pogled k njegovemu obrazu, ustavila sva se. Z obema rokama mi je objel obraz in mi nekaj časa zrl v oči.

»Nič ne reci, prosim, nobenih izjav in obljub, ki bodo nekoč bolele. Uživajva ta trenutek, ki nama je dan,« je rekel in me poljubil.

Postala sem čisto mehka, tla so se mi zamajala pod nogami, počutila sem se kot najstnica pri prvem poljubu. Vsa omotična sem mu sledila, ko je vstopil v kočo. Spravila sva se vsak v svoj pograd, on spodaj, jaz zgoraj. Preden sem zaspala, sem roko spustila proti njemu, stisnil mi jo je in vsa srečna sem zajadrala v svet sanj.

Naslednje jutro sva se zbudila okrog sedme ure. Nerodno je umikal pogled, ko sva sedela pri zajtrku.

»OK, saj se ni svet podrl, če si se mi odprl bolj, kot si želel,« sem rekla. »Spoštujem tvojo željo, da sva prijatelja, čeprav dobro veš, da jaz do tebe čutim mnogo več. Vsi tisti izlivi v zadnjih pismih, vse pesmi, ki sem jih napisala zate, vse to je resnica, ki jo že dolgo nosim v sebi, le povedati si nisem upala. Zdaj veš. V nič te ne bom silila. Presrečna sem, da si se mi pridružil na tej poti in trudila se bom, da bova pot tudi končala kot prijatelja, če tako hočeš.«

»Veš, da je tako bolje za oba,« mi je končno pogledal v oči.

»Ja,« sem odvrnila in pogoltnila solze, ki so se mi začele nabirati. »Le brž se odpraviva, sicer bova hodila po največji vročini,« sem ga začela priganjati.

Kozorogi so naju že čakali ob poti, nič se niso pustili motiti pri svoji jutranji paši. Pot naju je vodila po skalnih ploščah proti Bovškemu Gamsovcu. Kmalu sva pospravila palice in spet zaplezala. Dobro nama je šlo od rok in nog, v strmini sva pozabila na zadrego, s katero sva začela dan. Med komentiranjem poti sva lepo napredovala. Priplezala sva do ključnega dela vzpona, do zelo ozkega kamina, z obeh strani obdanega s klini. Zelo na tesno sva se z nahrbtniki zrinila skozenj, kjer pa naju je čakala še ena past. Velika skala, klini pa precej narazen vsaksebi. Peter je plezal naprej, s težavo se je povlekel čez skalo, jaz pa, ki sem bolj kratkih nog, sem obstala prilepljena na skalo, z nogama na široko razkoračenima in rokama daleč nad glavo. Naenkrat nisem vedela več ne kod ne kam. V noge sem dobila tresavico in skoraj me je že zagrabila panika, ko sem končno le odkrila, da pravzaprav vodi čisto lepa pot okrog skale, midva pa, junaka, lezeva čeznjo! Na vrhu Bovškega Gamsovca sva počivala in podoživljala opravljeno pot. Sledil je dolg spust do Luknje, kjer sva malicala, potem pa še precejšen spust in seveda temu primeren tudi ponovni vzpon do Doliča. Tu sva načrtovala spet prenočiti. Zadnji dve uri sta se neznosno vlekli, hodila sva po hudi vročini, nikjer ni bilo nobene sence in vsa presrečna sva bila, ko sva zagledala kočo.

»Še malo, pa bo konec te kalvarije,« sem rekla med sopihanjem. »Ko le ne bi sonce tako žgalo, saj tehnično je pot povsem nezahtevna, le ta neznosna vročina…«

Obema je bilo že dovolj. Koča je bila polna. Dolič je točka, kjer se zbirajo poti iz vseh strani. Veliko planincev je prišlo s Triglava, nekateri so se samo ustavili za počitek, veliko pa jih je tudi čakalo na prenočitev. Zjutraj bodo nadaljevali pot po dolini triglavskih jezer, nekateri na Triglav, nekateri v Zadnjico, pa na Kriške pode… v vse smeri. Na poti sva srečala mnogo Čehov, pa Italijanov, Nemcev, Štajercev…Najslabše opremljeni so bili zagotovo Čehi. Ni čudno, da je toliko nesreč. Pojedla sva mineštro in obsedela. Oba sva se trudila, da se ne bi spozabila. Kramljala sva o vsakdanjih stvareh, govorila sva o poti, ki naju jutri čaka, opazovala množico okrog sebe. Počakala sva zahod sonca. Strmela sva v zvezdnato nebo, ko je Peter vzkliknil:

»Utrinek, si ga videla?«

In res, nešteto utrinkov si je sledilo na jasnem nebu, občudovala sva jih in se veselila.

»O, Peter, a ni čudovito? Tudi zaradi takih trenutkov se splača priti v hribe, se strinjaš? Presrečna sem, da to doživljam s tabo. Hvala ti.«

Prijela sem ga za roko in molče sva še nekaj časa občudovala zvezde. Le njegov stisk roke mi je povedal, da je z mano. Brez besed sva krenila v kočo. Kar kmalu sva se pospravila vsak v svojo posteljo. Ko mi je zaželel lahko noč, me je pogledal s tistim svojim nagajivim pogledom, v očeh sem za trenutek videla iskrico in vedela sem, da je moj, čeprav tega ne bo nikoli priznal. Dobro sva spala in že sva se zbudila v jutro najinega zadnjega skupnega dne. Oba sva bila dobre volje in kmalu po zajtrku sva zakoračila v strmo melišče proti Hribaricam. Čeprav sem  sovražila melišča, nama je šlo dobro in kmalu sva bila na planoti. Odločila  sva se, da se ne bova spustila po dolini sedmerih triglavskih jezer, ampak bova šla po levem grebenu nad dolino. Grebenske poti so čudovite in pričakovala sem, da bo taka tudi ta. Nisem se zmotila. Pot naju je najprej popeljala mimo Velike Zelnarice na Malo Zelnarico, pa Veliko in Malo Tičarico in že sva bila na Štapcah. Kako čudovit razgled sva imela z grebena na obe dolini! Fantastičen! Za nekaj minut sva postala in tehtala, kam naj greva dalje. Lahko bi šla čez Planino Ovčarijo, Dedno polje, Planino pri jezeru pa na Staro Fužino. Planine so čudovite, pot je lahka, samo zelo dolga. Odločila sva se, da greva raje kar po zloglasni Komarči do Savice, čeprav sva bila že zelo utrujena.

» Komarča je zelo strma, vendar si dokaj hitro v dolini.«

 Tako sva storila in okrog pete ure popoldne sva pritavala h koči pri slapu Savica. Prišla sva v civilizacijo. S tem pa je prišel trenutek najinega slovesa. Cmok se mi je nabiral v grlu zadnjih nekaj ur, nemir je rasel v meni. Ko sva se preoblekla in se najedla in napila, sva se še pozanimala za odhode avtobusa. Peter je imel avtobus čez pol ure, jaz kasneje. Odločila sem se, da bom kar štopala. Nisem se hotela več zadrževati tam. Odpravila sva se proti avtobusni postaji. Molk je pretrgal Peter:

»Zelo lepo mi je bilo te štiri dni. Do konca svojega življenja jih ne bom pozabil. Veliko izkušenj sem si pridobil, veliko sem spoznal o sebi. Verjetno sem si prvič v življenju res vzel čas, da sem razmišljal o sebi, o svojem življenju, o svoji prihodnosti. Mnogo sem se naučil. Hvala ti. Bilo je naporno, zelo, ampak bila si mi tako prijetna vodnica, da se bom z veseljem še kdaj odpravil v hribe. Ampak zdaj se morava ločiti. Vem, pričakuješ, da ti bom rekel, da te ljubim, da si želim ostati s tabo in to… Nič ne bom rekel. Veliko mi pomeniš, to je res, ampak ne želim ti vzbujati lažnih upov, ne tebi, ne sebi. Poročena si, doma te čakajo otroci, mož, ki se mu še sanja ne, da si tu z mano. Mene ne čaka nihče, samo mama. Oba bova morala živeti dalje po utečenih tirih, le v najglobljem kotičku srca bova hranila spomin na te čudovite štiri dni…Nič ne reci, prosim, ne otežuj mi zadeve. Ne moreva… ne smeva….Vedi, da ne bom pozabil. Ko mi bo najtežje, se bom spomnil najinih skupnih doživetij. Z veseljem se jih bom kar naprej spominjal. In pri tem naj ostane.«

Korak nama je zastal, za trenutek sva si zrla v oči in se združila v neskončno dolgem objemu. Ko sva se ločila, sem se obrnila in odšla. Nisem se ozrla, da ne bi videl potoka solz, ki se mi je ulil iz oči. Fak, fak, fak, je kričal vsak moj korak, koza, reva, trapa… sem si ponavljala, kaj si vendar mislila, kaj si sploh pričakovala, kako nisi vedela, da se ne bo izšlo…sem že skoraj tekla stran. Samo stran od tu, kjer so se končali štirje najlepši dnevi v mojem življenju, kjer je ostala moja ljubezen, kjer je ostala moja bolečina. Kot da nisem še dovolj hodila, sem hitela po vročem asfaltu. Stran, stran, stran…

Maks se s težavo predrami okrog devete dopoldne, nato pa ves omotičen še nekaj časa poležava. Od privajanja na nove okoliščine je izčrpan. Novo stanovanje, nov razpored prostorov in opreme, novi vonji … Najbolj naporno pa je zaradi sosedov. Tu, v kompleksu oskrbovanih stanovanj, ni tolikšne neodvisnosti, kot jo je imel v svoji hiši. Imajo skupno avlo, namenjeno druženju, lastni park za rekreacijo in skupni večnamenski prostor. V avli je majhna trgovinica, kamor bo včasih moral po kakšno malenkost, sploh pa vsak odhod od doma in prihod nazaj vodi skozi avlo. Pogosto srečevanje sostanovalcev je neizbežno, in kolikor je videl, se drug do drugega vedejo bolj domače kot običajni sosedje – bolj kot nekakšni cimri. Zaradi svoje drugačnosti mora biti pazljiv pri spletanju mreže novih odnosov, da ga ne bo prehudo utesnjevala. To je zanj zelo pomembno, zato ga skrbi, kako dobro mu bo uspelo.

Pozabil je že, kako naporne so zanj spremembe, saj je zadnja velika prelomnica v njegovem življenju bila že davno: ko je diplomiral in se zaposlil v mestni knjižnici. Naslednjih štirideset let je bilo vse dokaj utečeno. Prehod iz službe v pokoj ni bil tako težak, ker ni vključeval novih okolij, in lahko si je vzel čas za ustvarjanje nove dnevne rutine. Kar dobro se je usidral, vendar je v naslednjih dveh letih postajalo vse bolj jasno, da nima smisla še naprej živeti sam v hiši. Prevelika je bila zanj, vzdrževanje predrago in prenaporno. Prodaja hiše in nakup oskrbovanega stanovanja je bila edina logična odločitev.

Ves prvi teden v novem bivališču je počasi urejal svoje imetje, zlagal na police, razporejal v predale. Zdaj je vse postorjeno in treba bo več časa preživeti zunaj, na zraku; greh bi bilo zamuditi tako lepe jesenske dni. K temu pa pride srečevanje novih sosedov in večna zadrega: naj samo pozdravi ali naj se predstavi? Kako dolgo se mora zadržati pri vljudnostnem klepetu (tega še posebej ne mara), da ne bo izpadel neolikan? Za večino ljudi so takšne dileme najbrž smešne oziroma sploh nikoli ne pomislijo nanje, zanj pa so vseživljenjska mora. Ni ljudomrznež, samo njegove potrebe po medčloveških interakcijah, pa tudi zmožnosti zanje, so kaj skromne. Ker noče nikogar prizadeti ali izpasti čudak – o takšnih potem veliko govorijo, on pa ne bi rad vzbujal pozornosti – se kljub vsemu pomuja, kolikor se zdi nujno, a ga že krajše ‘socializiranje’ precej utrudi. Nikoli ni razumel, kako je lahko za druge to tako preprosto kot dihanje in zakaj je sam tako drugačen. A tako pač je, že vse življenje.

Čeprav ga nič kaj ne mika začeti nov dan, se prisili, da vstane. Odločen je, da bo danes naredil nekaj malega za svoje udomačevanje v novi skupnosti. Po zajtrku bi se lahko lagodno sprehodil do trgovine v mestu, kupil kakšno malenkost, po kosilu pa bi pozvonil s tem darilcem pri vratih stanovanja na koncu hodnika, da se predstavi. Prebivalce drugih treh najbližjih apartmajev je že srečal in se z njimi za silo seznanil, ko se je vseljeval, za četrtega pa še ne ve, kdo tam prebiva. Ko bo ta opravek za njim, se bo nagradil z daljšim sprehodom. Raziskovanja novih poti v okolici se veseli bistveno bolj kot spoznavanja soprebivalcev stanovanjskega kompleksa.

Počasi in natančno izpelje svoj ustaljeni obred zajtrka: čaj, dve pečeni jajci s kosom polnozrnatega kruha, za na vrh pa jabolko. Počisti mizo, pomije posodo, jo obriše in pospravi, da je kuhinjski kot spet videti enako kot prej. Počasi obleče lahka udobna oblačila in obuje športne copate, preko rame pa obesi naramno torbico, v kateri je vedno zložena tudi bombažna nakupovalna vrečka. Ko stopi na hodnik, zazna prijeten vonj kakovostnih čistil in bleščečo čistočo tal. Z dvigalom se spusti v prostorno avlo, jo prečka z umirjenim korakom in pri tem pazi, da vljudno pokima vsakomur, ki obrne svoj pogled vanj. Nekateri sedijo za mizicami blizu avtomata za napitke, drugi pa na sedežnih garniturah, ki so razmeščene po prostoru. Najbolj zasedeni so kavči, ki nudijo pogled od blizu na ogromen akvarij. Tudi Maks se veseli trenutkov, ki jih bo preživljal tukaj. Opazovanje akvarijev ga že od nekdaj zelo umirja, celo osrečuje.

Zunaj je prevroče za lagoden sprehod, zato pospeši hojo. V trgovini nabere sestavine za kosilo, kot darilce za sosedski obisk pa izbere lepa, dišeča jabolka. Pri starejših ljudeh ne moreš vedeti, kaj vse jim škodi in česa ne smejo, skoraj vsak ima kakšno dieto … z jabolki še najtežje zgrešiš. Oddahne si, ko prispe nazaj v klimatizirano avlo – vročino pač slabo prenaša – in se odloči, da se bo na kratko zadržal pri akvariju. Kavči so povsem prazni, verjetno je večina stanovalcev zdaj na kosilu.

Zadovoljen, da bo lahko užival v popolnem miru, se zatopi v pomanjšano imitacijo dna rek in potokov. S pogledom potuje preko peska in rastlinja, kamnov in kamenčkov in debelih kosov lesa, komaj opazno obraščenih z algami, saj jih prizadevno sproti čistijo ribe, elegantno lebdeče v kristalno čisti vodi. Ribja telesa valovijo in hipnotično pobliskavajo, med njimi pa pršijo navzgor curki zračnih mehurčkov. Maksa vse to očara vedno znova; najbolj pa ga privlači slutnja slovesne tišine v podvodnem svetu, z vseh strani obdanem z debelim steklom. Predstavlja si, da zvoki zunanjega sveta ne morejo prodreti tja. Že v osnovni šoli je vse odmore, če je le lahko, preživel pri akvariju z zlatimi ribicami. Če se je zelo osredotočil, je lahko tišino iz notranjosti akvarija vsaj za kratek čas ustvaril tudi v svoji glavi. Po odsotnosti hrupa je hrepenel, odkar se spomni. Zunanji zvoki – razen zelo umirjenih, kot je govorjenje ljudi v knjižnicah ali večina zvokov v naravi – so zanj neprijetni. Utrujajo njegove možgane. Že kot malček si je ob pojavu hrupa pokrival ušesa, zares pozorni pa so na to postali, ko je začel hoditi v šolo. Ko je opazil, da so starši zaradi tega vznemirjeni, se je odločil, da bo raje potrpel in se pretvarjal, da je vse v redu. Pred hrupom se je odtlej umikal na manj opazne načine, roke pa je tiščal v žepe, da mu ne bi ušle k ušesom.

Poleg tega njegovi možgani povsem svojevoljno predvajajo glasbo. Če gre mimo kakšnega lokala in njegov slušni organ nehote ujame kos popularne popevke, se ta potem še več ur ali dni glasno ponavlja v njegovi glavi. Ali pa se kakšna pesem pojavi tam kar sama od sebe, iz kdo ve katere spominske gube, in se ne neha ponavljati. Saj se je z leti nekako privadil vsemu temu, vendar se mora izogibati situacijam z veliko zvokov in drugih dražljajev, če ne želi biti ob koncu dneva povsem izžet in goltati tablet proti glavobolu.

Avla se počasi spet polni z glasovi – ljudje se vračajo od kosila. Maks se ovede, vzame telefon iz torbe in pogleda na uro. Presenečen opazi, da tu sedi že dobre pol ure, čeprav bi lahko prisegel, da je minilo šele nekaj minut. Pospravi telefon, vstane in se napoti proti dvigalu. Pripravil si bo kosilo, pojedel in pospravil, kakšno uro počival, potem pa bo treba opraviti tisto vljudnostno sitnost.

 *

Jabolka omamno dišijo. Kupil jih je več, da jih bo imel nekaj tudi zase. Po popoldanskem počitku zloži štiri najlepše sadeže v rjavo papirnato vrečko, zaklene svoje stanovanje, spusti ključ v žep in obotavljivo oddrsa na konec hodnika. Pozvoni. Vrata odpre drobna gospa z dolgimi sivimi lasmi, spetimi v čop na zatilju. Nasmehne se mu tako toplo, da začuti sprostitev po vsem telesu in pomisli, da ne bo preveč težko. Povabi ga naprej in čeblja, da se je že spraševala, kdaj bo spoznala novega soseda. Vrata se zaprejo za njima. Čez minuto ali dve se spet odprejo in oba stopita na hodnik, ker sta se sporazumno odločila, da bosta kavo vzela iz avtomata v avli in jo spila ob akvariju. Soseda, ki se je predstavila za Lenko, je namreč vztrajala, da se morata malo bolje spoznati in preiti na tikanje.

Vsak s svojim lončkom v roki se udobno namestita v fotelja nasproti akvarija. Med potjo do tu sta izmenjala osnovne informacije drug o drugem. Ona je delala kot zdravnica v splošni ambulanti. Bila je srečno poročena; mož je umrl pred tremi leti, otrok nima. On je bibliotekar, nikoli se ni poročil in nima otrok; živel je s starši do njune smrti. Oba sta si omislila oskrbovano stanovanje, ko sta bila še povsem pri močeh, da bi zadnje poglavje življenja preživela s čim manj skrbmi. “In čim bolj izpolnjeno,” je dodala Lenka.

Nekaj trenutkov samo srkata vročo tekočino in molče potujeta z očmi po podvodnem kraljestvu. Nenadoma Maks reče z obžalovanjem v glasu:

“O, poglej, ena riba je poginila! Tamle zadaj med kamni, na hrbtu leži, reva. Široke temno sive in svetlo oranžne proge ima. Jo vidiš?”

Lenka se nagne naprej, locira ribo s pogledom in se blago zasmeje: “Ah ne, ni crknila, vse je v redu. To je činklja. Činklje so znane po čudni navadi, da poležavajo na hrbtu ali na boku, kadar se ne hranijo.”

Maks se čudi.

“Imela sem prijatelja, ki se ukvarjata z akvaristiko, zato nekaj rib celo znam poimenovati,” mu pojasni. “Velika navdušenca, mož in žena. Nisi ju mogel ustaviti, ko sta začela govoriti o tem. Tale činklja me pa spominja name, kakšna sem bila po dežurstvih. Samo za dol past.”

“Verjamem,” ji prikima. “Vidiš tisto jato, tiste sive progaste? Te pa mene spominjajo name. V glavi in vratu jim nekaj rdečega proseva, kot da bi imele notri rdečo žarnico.”

“Aha, vidim. Za te pa ne vem, kako se jim reče. Zakaj te spominjajo nate?”

“Včasih se počutim, kot da mi v glavi nekaj žari. Vroče mi je notri, peče in boli. To se mi zgodi, kadar je okrog mene vsega preveč, recimo več ljudi naenkrat govori, zraven igra še kakšna glasba in svetijo močne luči – bog ne daj, da bi še utripale. Če sem nekaj časa v takem, se mi glava kar vname. Zato jo s takih krajev hitro popiham, oziroma raje sploh ne grem tja. Nisem za zabave in podobne gužve. Niti televizije ne morem gledati, če se v istem prostoru drugi pogovarjajo.”

“A, zanimivo. Mislim, da sem nekaj malega zasledila o tem. Gre za nekakšno senzorno preobčutljivost. Vse življenje je že tako, kajne?”

“Ja, odkar se spomnim.”

“Ker je to prirojeno. Ja nič, dobro, da si mi povedal, da ti ne bom prirejala zabav ali te vlačila s seboj v trgovske centre,” se mu ljubeznivo smehlja. “Jaz namreč računam s tem, da bova dobra soseda in da se bova kaj družila, ker je prav prijetno klepetati s teboj.”

Nasmehne se ji nazaj in pokima v potrdilo, da je tudi njemu prijetno. Znova se zastrmita v podvodni svet za stekleno pregrado.

“O, glej ga no,” pokaže Lenka proti neki točki na dnu. “Sem mislila, da je tak črn kamen, zdaj pa vidim, da je to en prav poseben gospodič. Si ga ti opazil?”

Maks se nagne, se presede malo bližje, zoži oči … “O, pa res! Ne, nisem ga opazil. Glej, pikast vzorec ima. In gleda naju. Prav pametno naju gleda, kakor da mu je vse na svetu jasno.”

“Kristalno jasno. Zdaj je narahlo pomigal z repno plavutjo, pritrjuje ti.”

“Všeč mi je, da je tako miren. Sloni tukaj na dnu, kot da se ga nič na svetu – mislim, v akvariju – kot da se ga nobena stvar ne tiče.”

“Pravi zen mojster,” doda Lenka.

“Ta bo moj kolega,” izstreli Maks, nato pa rahlo zabolšči, kot da je samega sebe presenetil. “Mislim, da še nikoli za nikogar v življenju nisem rekel, da je moj kolega.”

“Po mojem imata res marsikaj skupnega. Le glej, da ga boš prišel vsak dan obiskat,” mu šaljivo požuga.

Na poti proti dvigalu odvržeta prazna lončka v koš za odpadno embalažo. Med vožnjo navzgor jo vpraša, ali ve, kako se imenuje riba, ki sta jo nazadnje občudovala. Ne, imena se ne spomni, ve pa, da sta prijatelja imela takšno ribo in da sta veliko govorila o njej. Menda lahko zraste precej velika, zato je zanjo treba imeti velik akvarij, in v dobrih pogojih lahko živi več deset let. Saj jo verjetno še vedno imata. Prej so se veliko družili, po smrti moža pa je Lenki dolgo prijala samota, zato si zdaj z njima in akvaristiko ni več tako domača.

Iz dvigala stopita na hodnik in se poslovita.

Maks uglajeno: “Me veseli, da sva se spoznala.”
Lenka živahno: “Tudi mene! Upam, da bo kmalu naslednja skupna kavica. Saj res, bi si izmenjala telefonski številki?”

Izvlečeta vsak svoj telefon. Lenka narekuje, Maks tipka, potem še obratno.

“Pa hvala za jabolka. Adijo in se vidiva!”

“Malenkost. Adijo, se vidiva.”

Maks zaklene za seboj in se zruši v svoj bralni naslanjač. Lepo se je imel, ampak zdaj je nenadoma zelo utrujen. Zvečer zapiše v svoj dnevnik:

Ponedeljek, 16. 9.

Spoznal sosedo Lenko. Prijetna gospa. Povedala mi je zanimive stvari o ribah. Akvarij v avli mi je zelo všeč.

 *

V naslednjih dneh Maks zabeleži:

Torek, 17. 9.

Dolgo sedel pri akvariju, nato sprehod po parku.

Sreda, 18. 9.

V skupni večnamenski dvorani je potekal bralni večer. Na sporedu je vsakih štirinajst dni. Šla sva skupaj z Lenko. Med potjo nazaj sva se pogovarjala o knjigah. Jutri pride k meni na kavo, da si ogleda mojo knjižno zbirko.

Četrtek, 19. 9.

Lenka je bila dolgo tu. Mislim, da še nikoli v življenju nisem govoril v enem dnevu toliko kot danes. Tudi njej je všeč Alamut! Ni pa še brala zbirke kratkih zgodb Al Araf, zato sem ji knjigo posodil. Bilo je prijetno, a zdaj sem strašno utrujen.

Petek, 20. 9.

Danes bolj miren dan. Lenka mi je povedala, da hodi ob petkih popoldne v mesto, kjer se dobi s prijateljicami. Dolgo sem pohajkoval po okolici. Ves dan nisem spregovoril z nikomer. Paše!

Sobota, 21. 9.

Bil zunaj, počistil stanovanje, dal prat perilo. Lep, umirjen dan.

Nedelja, 22. 9.

Zelo mirno. Sosedje so dobili obiske in šli z njimi ven, ali pač nekam šli. Ves dan je bilo zelo tiho. Čudovit dan! Ponovno berem Hiengovega Čudežnega Feliksa.

Ponedeljek, 23. 9.

Z Lenko na kavi in sprehodu. Pogovarjala sva se o Bartolovih zgodbah.

Torek, 24. 9.

Dolgo sem bral na klopi v parku. Bilo je mirno, malo sprehajalcev. Lep dan.

Sreda, 25. 9.

Filmski večer v skupni dvorani. Lenka me je vabila in sem šel. Film o Fridi Kahlo. Zanimivo, ampak zdaj me boli glava.

Četrtek, 26. 9.

Ves dan je deževalo. Popoldne se je oglasila Lenka. Opazila je moje škatle s sestavljankami in predlagala, da se kakšne lotiva skupaj. Izbrala sva motiv podvodnega sveta, 1000 koščkov. Lepo je bilo, ker sva se zraven pogovarjala o akvarijih. Seveda je nisva uspela dokončati.

Petek, 27. 9.

Dež, knjiga, mir in tišina. Sanjsko! Nekaj časa sem bil tudi pri akvariju. Namesto sprehoda naredil vaje.

Sobota, 28. 9.

Kot včeraj.

Nedelja, 29. 9.

Lenka ni imela nobenih obiskov, zato se je popoldne oglasila in sva nadaljevala s sestavljanko. Pred mrakom se je zjasnilo – šla sva pretegnit noge v park, spotoma pa še na kratek obisk k mojemu kolegu.

Ponedeljek, 30. 9.:

Z Lenko sva šla v avlo na kavo. Tam je bilo polno njenih znancev od tukaj. Predstavljala nas je, vsak me je hotel kaj vprašati, vsem se je klepetalo. Glavo imam kot sod.

Torek, 1. 10.

Pršelo je. Ostal sem v postelji in bral. Nihče me ni iskal, hvala bogu. Moram si odpočiti. Tu imam tako bogato družabno življenje, kot ga nisem imel še nikoli v življenju.

Sreda, 2. 10.: Spet bralni večer. Všeč mi je, da se pogovarjamo o knjigah, ampak jih preveč naenkrat govori. Brni mi v glavi.

Četrtek, 3. 10.

Popoldne dolg sprehod z Lenko. Malo sva komentirala včerajšnji večer. Tudi ona misli, da bi morala biti diskusija vodena tako, da bi govorila samo ena oseba naenkrat. Nagovarja me, da bi se midva javila za vodenje bralnega večera. Ne vem, če mi je do tega. Moram razmisliti.

Petek, 4. 10.

Sam na dooolgem sprehodu. Odlično je bilo.

Sobota, 5. 10.

Nakupil živila, počistil stanovanje, dal prat perilo. Do konca prebral Hienga.

Nedelja, 6. 10.

Zelo miren dan. Bil na sprehodu, bral, urejal knjižne police.

Ponedeljek, 7. 10.

Sosedje so se zarotili. Ko sem dopoldne prišel s sprehoda, so bili vsi na hodniku: Lenka, Lilijana, Majda in Jože. Navalili so name z idejo, da bi imeli tedenske skupne kave, nas pet z našega hodnika, vsakič pri drugem. Izbrali so ponedeljke. Danes ob treh smo bili vsi pri Lenki, naslednjič bomo pri Lilijani. Moral sem iti, kaj hočem. Ne smem preveč izstopati, potem bi samo še bolj drezali vame. Saj ni hudega, v redu ljudje so, vsak ve povedati kakšno zanimivo štorijo. Veliko so me spraševali. Nov sem tukaj, pa sem jim zanimiv. Potem sem moral dve uri počivati. Upam, da ne bo vsakič tako intenzivno.

 *

Dnevniški zapisi naslednjih tednov so po vsebini podobni predhodnim. Drugače kot prej je le to, da je tu in tam kak datum izpuščen, v naslednjem pa Maks navaja, da je bil prejšnji dan tako utrujen, da je moral naravnost v posteljo. Izstopa še neka novembrska sobota, ko so ga obiskale tri nekdanje sodelavke.

Iz zabeleženega v decembru je mogoče razbrati, da je pisec skoraj vsak dan pod pritiskom odločitev, ki jih izjemno nerad sprejema. Sosedje govorijo samo še o sejmih, lučkah in darilih;  nenehno ga vabijo s seboj na neke delavnice ali nakupe ali peko piškotov, njemu pa ni do tega – še huje: ve, da bo trpel precejšnje muke, če se bo vabilu odzval; nič manj neprijetno pa mu ni vabila zavrniti.

Neki ponedeljek popoldne se na kavi pri Majdi zberejo samo štirje, od Maksa pa je malo prej dobila sms, da se nekoliko slabo počuti in rabi počitek, da pa vse lepo pozdravlja. Ko drugim trem prenese njegovo sporočilo, Jože pripomni: “Kaj se bo on slabo počutil, saj jih še nima niti sedemdeset!”

V naslednjih urah Lenka večkrat pošlje Maksu vprašanje, ali kaj potrebuje, on pa se vsakič vljudno zahvali, da ne. Zvečer se ženska ne pusti več odgnati in vztraja, da ga pride pogledat.

Potem ko ji v pižami odpre vrata, leže nazaj v posteljo in si na čelo položi paketek hladilnega gela, ki ga je mimogrede vzel iz hladilnika. Ona prestavi oblazinjen stol bližje k postelji, sede in ga vprašujoče gleda.

“Tisto rdeče mi utripa v glavi. Peče me.”

“Si si izmeril temperaturo?”

“Ne. Nikoli nimam vročine, kadar se takole počutim.”

“Pa bi si jo vseeno moral izmeriti.”

Maks ostane tiho. Ve, da svojih simptomov ne more nikomur pojasniti, tako kot jih nikoli noben zdravnik ni znal zares pojasniti njemu. Tenzijski glavoboli in druge nevrološke posebnosti neznanega izvora, je pisalo v izvidih. “Imate nenavadno občutljiv živčni sistem,” so mu govorili. Nazadnje je pač sprejel, da se mu to pojavi kot posledica, kadar je izpostavljen preveč dražljajem. Pomagajo mu hladni obkladki in počitek ter v skrajnem primeru zdravila proti glavobolu. Najbolje pa mu dene preventiva: umirjeno življenje. Veliko tišine, veliko samote.

“Nečesa ne razumem,” nazadnje reče, z očmi uprtimi v strop. “Vse življenje sem bil ljudem nezanimiv. Ker sem malo govoril. Ker sem se držal v ozadju. Ker sem veliko bral. Pustili so me pri miru, še preveč. V osnovni šoli me niti pes ni povohal. Včasih sem se počutil osamljenega … v šolskih in študentskih letih, pozneje ne več. V službi sem se večinoma imel lepo. Pa tisti dve leti in pol po upokojitvi, preden sem prišel sem – staršev ni bilo več, službe tudi ne – mi je bilo malo samotno. Zdaj pa sem naenkrat tako zanimiv! Vsi me kam vabite. Saj sem vesel, hvaležen sem, ampak je preveč zame, ne zmorem. Zavrniti mi je pa vsakič težko. Mi lahko razložiš, kaj je na meni takega? Da ste vsi tako prijazni do mene?”

“Hja, kot prvo,” se Lenka malo posmeje, “si najmlajši moški tukaj. Pravi mladenič med drugimi. Saj vidiš, da se okrog tebe zgrinjamo v glavnem ženske. Kot drugo pa mislim, da vem, kaj se tem gospem dogaja. V življenju so se natrpele ob gajstnih dedcih, ki so si jih izbrale v mladosti, ker so jih takrat pač privlačili takšni. Jaz si nisem nakopala na vrat idiota – saj ne vem, če sem imela več sreče ali več pameti – marsikatera pa si ga je. Poznam veliko teh zgodb, tudi od Lilijane in drugih žensk od tu. Na starost jih je srečala pamet, izkušnje so jih izmodrile; zdaj jim je všeč umirjen, prijazen moški, kakršen si ti. Če skoraj nič ne govori – toliko bolje, saj same še preveč govorimo. Obziren, pozoren poslušalec je najbolj iskana roba, ker govorimo več ali manj vsi radi.”

Maks nekaj časa premišljuje o tem, kar je slišal. Obrne obkladek na čelu, saj se je na spodnji strani že preveč segrel, in si dobrodejno hladno maso z dlanjo pritisne h glavi.

“Mislim, da razumem. In cenim vso to pozornost, res jo cenim. Ampak kaj lahko naredim? Ti ljudje ne bodo razumeli nobene razlage, zakaj se jaz ne morem vključevati v vse te stvari, ki so njim tako pomembne. V vsakem primeru bodo užaljeni, začeli me bodo gledati postrani. Nekoč je bilo lahko: ljudje so me pustili pri miru, jaz jih pa tudi nisem zares potreboval. Nihče ni bil prizadet. Če pomislim, da bom odslej živel med ljudmi, ki bodo hudi name, se mi to zdi grozno. Grozno! Nikoli ni bil nihče jezen name, samo zanimal jih nisem. Razumeš razliko?”

“Seveda razumem.”

“In kaj naj zdaj naredim?” jo roteče vpraša.

“Nekaj sem se spomnila,” začne Lenka z navihanim nasmehom. “Prijatelja akvarista sta razlagala o nekem čudnem pojavu pri ribah. Če so v stresu, lahko začnejo skozi kožo izločati toksine. V naravi je namen tega odganjanje plenilcev. Akvarijske ribe lahko občutijo stres med transportom od trgovine do novega lastnika, ko celo jato natrpajo v vrečko z vodo. Če samo ena od njih začne takrat izločati toksin, lahko zastrupi sebe in druge ribe. Akvaristi pravijo, da se to včasih zgodi, zato je bolje prenašati vsako žival v svoji vrečki. No, na to sem zdaj pomislila. Kadar te sosede preveč oblegajo, spusti malo toksinov, pa se bodo umaknile.”

To je povedala kot šalo, ampak Maksu ni do smeha.

“V redu, Maks, oprosti. Želim, da veš, da te razumem in ti verjamem, da je to zate tako težko, kot opisuješ. Kaj pa, če rečeva takole: V najtežjih obdobjih, kakršen je zdaj ta decembrski kraval, boš pač enostavno – bolan. Ne bo te. Moral boš počivati. Vnaprej si nakupiš malo več hrane in vsega in ostaneš notri. Če ti kaj zmanjka, ti seveda jaz lahko prinesem. Vedi, da sem tukaj zate in da mi lahko vedno rečeš, če karkoli potrebuješ. Misliš, da bi šlo tako?”

“Pa že, menda,” reče on po kratkem premoru. “Nisem rad dolgo samo notri. Kot ujetnik bom, pa še lažnivec.”

“Boš pač imel vmes boljše dneve, ko ti bo prijal svež zrak, in boš šel na sprehod. Kakšen lažnivec neki, saj imaš resnične težave, samo da bo tvoj počitek bolj preventivne kot kurativne narave. To pa so že detajli, ki nikogar nič ne brigajo.”

“Mhm,” zamrmra Maks, “to se že boljše sliši. Logično. Saj bi lahko že sam prišel do tega. Ne vem, zakaj nisem pomislil na to.”

 *

Naslednji dan je Maksov boljši dan. V glavi ga ne žge več. Po zajtrku odide na zelo dolg sprehod in se po njem počuti okrepljen. Zvečer gre v avlo posedet k akvariju, ne da bi tesnobno razmišljal, koliko ljudi ga bo spet vabilo, naj prisede k njim, ga spraševalo po počutju in vsiljivo grabilo za komolec ali ramo. In res ga pustijo pri miru, zatopljeni v pogovore med seboj.

Zato pa se toliko bolj vsuje naslednji dan. Od Lilijane, Majde in Jožeta dobi sms sporočila s podobno vsebino: Včeraj smo te videli, dobro izgledaš. Greš danes zvečer z nami na kuhano vino? Samo Lenka mu je prizanesla, čeprav bo gotovo šla z njimi. Po premisleku trikrat odtipka sporočilo: Hvala za vabilo, a nisem še čisto dober. Lepo se imejte in se vidimo. Skoraj je že napisal se vidimo po novem letu, a se je zadnji hip zavedel, da to ne bi prav izpadlo.

 *

Maks ždi v stanovanju in se čudno počuti. Skozi stene nenehno prodirajo glasovi takoimenovanega veselega decembra. Božične pesmi se slišijo od tu in tam, se v njegovi glavi prekopicujejo ena čez drugo in spopadajo za prevlado. Sosedje se obiskujejo in dobivajo obiske od zunaj, se glasno pogovarjajo, hrupno nazdravljajo. Moti ga, da se mora v lastnem domu skorajda skrivati pred sosedi, a kljub temu nima pravega miru. Dokler je živel v hiši, trušč iz drugih stanovanj ni prihajal do njega, zdaj pa vidi, da se bo moral podati v nakup kakšnih slušalk ali čepkov za zaščito pred zunanjimi zvoki. Če bo sploh kaj pomagalo, ne pa ga samo tiščalo v ušesih.

Če gre kam ven in pri tem sreča Jožeta, Majdo ali Lilijano, ga njihovi očitajoči pogledi vznemirjajo. A jim je kaj dolžan ali kaj?

  * 

Na božični večer je okrog njega spet mir, saj so vsi sosedje spodaj v dvorani, kjer so organizirali nekakšno svečano božično večerjo. A znotraj sebe ne čuti miru. Poskuša brati, a mu misli preveč uhajajo in se nenehno vrtijo okrog tega, kako je lahko izgubil svojo nekdanjo spokojnost. Kakšen človek pa sem, da sem lažje živel prej, ko so me ljudje ignorirali, kot zdaj, ko me imajo radi? … Ampak – kakšni pa so ljudje, ki ne morejo sprejeti, da je kdo drugačen od njih? Da ga ne izpolnjujejo iste stvari kot njih? Se temu pritisku, da moraš biti povsem tak kot oni, sploh lahko reče imeti rad? Seveda ne, daleč od tega. Sem res prejle pomislil, da me imajo zdaj ljudje radi? Pa kaj še. Samo uporabljati me hočejo za lastno dobro počutje. Saj to so v bistvu isti ljudje, ki jih prej nisem zanimal. Ljudje kot moji prejšnji sosedje, ki jih ne brigaš, dokler imajo dovolj dela sami s seboj, s svojimi službami in družinami in avtomobili … Potem pridejo v pokoj in imajo naenkrat ves čas na razpolago, da ga porabijo kakor jim drago. Začnejo se vesti, kot da bi bila to njihova druga najstniška leta, hočejo se zabavati, ves dan čvekati, venomer biti z drugimi, biti z nečim zaposleni, samo bognedaj biti sam – tega ne znajo, tega se bojijo. Če se v njihovi bližini znajde kdo, ki je rad sam … tega ne morejo prenesti, o ne, hočejo ga uničiti!

Glavo mu prekolje bolečina, kot da mu je nekdo od zgoraj zasadil razbeljeno sekiro v sprednji del lobanje. Požene se proti balkonskim vratom, jih sunkovito odpre in plane ven na mrzli zrak. Glavi malce odleže, a telo začne sunkovito drgetati. Vrne se v sobo, obleče plašč in gre spet na balkon. Protibolečinskih tablet je v zadnjem času pojedel že preveč, na želodcu to močno občuti. Tudi uspavala ne bo še vzel. Nima smisla, ker čuti, da se ne bo mogel umiriti. Če bo že zaspal, pa bo imel more kot že ves zadnji teden. Pri osebni zdravnici je naročen pojutrišnjem, dotlej pa se mora nekako prebiti.

Lenka je vsak dan pri njem za kakšne pol ure. Takrat se počuti bolje; zazdi se mu celo, da v resnici nima nobenih omembe vrednih težav. Sam sebi se čudi, kaj ga je sploh tako mučilo. A po njenem odhodu mu misli spet začnejo plavati v vedno istih krogih, iz katerih ne najde izhoda. Ona bi bila pripravljena biti ob njem veliko več, a kaj, ko pri njem to ne deluje. Po pol ure pogovora ga preplavi izčrpanost in občutek, da mora nujno biti sam. Ah, ta peklenska vnetljiva slama namesto nevronov!

Ledeno mrzle prste obeh rok si pritisne na čelo. Če bi ga nekdo zdaj opazoval iz daljave, bi videl silhueto na smrt obupanega človeka, ki se drži za glavo, kot da je vsako upanje izgubljeno. Kot da se namerava vsak hip vreči z balkona. Njega pa samo boli glava in hladni prsti na čelu mu prinašajo vsaj nekaj olajšanja.

Odide v notranjost, ker se je odločil, da bo vendarle vzel še eno dozo zdravil proti glavobolu. Težko bi rekel, katera bolečina in nelagodje sta hujša, ta v glavi ali tista v želodcu. Dve tableti poplakne s kamiličnim čajem. Na kuhinjskem pultu je škatla s prepečencem, okrog nje razsute drobtine. Že nekaj dni ne more jesti drugega kot to, in počuti se tako slabo, da niti ne počisti za seboj. Kdor bi ga poznal, bi vedel, da to pri njem pomeni hudo resne težave.

Spet je na balkonu. Medtem je začelo snežiti. Sneži vse bolj na gosto. Pred njegovimi očmi se tke pokrajina tišine, pršijo mehurčki zraka, svetlikajo se ribje luske. Blaženi mir. Tu zunaj sta hlad in tišina, notri, za steklenimi vrati, pa preži nanj žgoče utripanje v glavi. Ali ni pravzaprav tisto ‘zunaj’, to tukaj pa ‘notri’? Njegovo mesto je tukaj, v hladu in tišini. Kako se je znašel zunaj akvarija? Če se zdaj vrže vanj, bo zalebdel na curkih zračnih mehurčkov. Vidi se, kako se lahkotno kotali na njih in se kot peresce spušča vedno nižje, proti peščenemu dnu, kjer ga pričakuje molčeči črni kolega, pikasti oklepničar. Lenka je poiskala ime ribe na internetu in mu ga povedala, ko sta zlagala sestavljanko.

 *

Lenka sedi z drugimi za dolgo, praznično pogrnjeno mizo. Ves večer se je pogovarjala na levo in desno, zdaj pa ima minutko miru. Misli ji uhajajo k Maksu. Kakšno srečo ima, da je v poznih zrelih letih našla takšnega prijatelja. Inteligentnega, rahločutnega, nevsiljivega, redek biser. Pridobil si jo je že, ko sta se predstavila, saj je bil po dolgem času končno eden, ki ob slišanju njenega imena ni zdrdral, kot da si mu pritisnil na nekakšen skrit gumb: “Lenka se šeta, metla pometa!”

Druge seniorke ji zavidajo, da hodi z njo na sprehode in pit kavo pri akvariju. Ah daj no, ne bodi otročja, se okara za to misel. Med prsti suka pecelj kozarca, v katerem je še nekaj požirkov belega vina, in se zastrmi v migetajoči snežni pajčolan za oknom. Spodnji rob stekla je tik nad tlemi, saj je dvorana polkletna, in lepo se vidi, kako se na travi in okrasnih grmičkih nalaga tanka plast beline. Mogoče je celo malo zaljubljena? Komaj opazno se smehlja – skrivnostno, navznoter … Nenadoma se zdrzne: zunaj je nekaj temnega silovito treščilo na pobeljeno trato pred oknom.

»Punce, če se še tako rihtate, on bo moj,« je rekla Mara med spretnim preklapljanjem kablov v telefonski centrali.

»Kdo, o kom se pogovarjamo?« je vprašalo dekle, ki je v tistem trenutku stopilo skozi vrata.

»Jutri naj bi prišel nadzorni iz Celja,« ji je odgovorila druga. »Pravijo, da je samski in ni slab za pogledat.«

»Ampak ga je Mara rezervirala zase,« je dodala tretja in zavila z očmi. Hihitanje je napolnilo pisarno. Naslednje jutro so se dekleta res še posebej uredila. Aha, takle je, je pomislila Mara, ko je stopil skozi vrata. Najprej je opazila gladko obrito moško oglato brado in visoke ličnice. Šele potem je zaznala sloko postavo, dolge tanke prste in prijazen pogled skozi navihano priprte oči. Nato se je do nje počasi priplazil še vonj po skrbno izbrani brivski vodici. Dober bo, je sklenila.

Še nekajkrat je prišel po službeni dolžnosti, kmalu pa so njegovi obiski postajali vedno daljši in razlogi, ki jih navajal, vedno manj smiselni. Medsebojno bližino sta iskala na dolgih sprehodih, ki so času negotovosti dajali občutek, da prihodnost obstaja. Kljub temu je v zraku na začetku visela zadržanost.

»Vi, mulec, vi,« je okarala Ivana, ko je enkrat zamudil na zmenek.

»Že prvi dan ste me očarali s svojim hitrim jezikom,« ji je priznal in od strani pogledoval proti njej, medtem ko se je nerodno prestopal na mestu.

Sprehodi ob Savi so jima bili še posebej ljubi in Mara si je predstavljala, da reka počasi, a vztrajno, odnaša vse njune začetne nerodnosti in negotovosti. Povezanost med njima je postala skoraj otipljiva.

»Nekoč se bom poročil s tabo,« je dejal in izza hrbta potegnil vrtnico.

Bila sta dva mlada, običajna človeka v neobičajnih časih. Če nam že hočejo vzeti svobodo, nam veselja ne bodo, je rekla, ko jo je zaprosil za roko. Ljubezen med njima se je s časom samo krepila. »Ivan, nekaj ti moram povedati,« je zašepetala in njegovo roko nežno položila na svoj trebušček.

»Razglas so nabili,« je povedal oče, ki je prišel z opravkov iz mesta. Razposajeno govorjenje je potihnilo in vsi so poglede uprli vanj. Vajeni so bili njegovih rdečih lic, tokrat pa mu je barva popolnoma izginila z obraza.

Ivan je odmahnil z roko. »Saj je samo obvestilo. Mislim, jasno da jim primanjkuje ljudi. Toliko časa se pa tudi ne moreš tepsti.« S pogledom se je sprehodil po dvorišču. »Vidiš kje koga?« In pri tem je ostalo.

Trava, ki je še niso uspeli pokositi, je temno zeleno valovala v popoldanskem vetru. Drugo polovico travnika so že prekrivale bilke, ki so padle pod neusmiljenim rezilom kose. Delali so, kot da svet okoli njih ne bi že dlje časa razpadal. Ko so se sence podaljšale, so se skupaj odpravili proti hiši na vrhu hribčka. Stopili so skozi dvoriščna vrata in mama, ki jim je prišla nasproti, se je glasno useknila. Mara je opazila njene rdeče obrobljene oči.

»Mama, kaj je narobe?« je vprašala in glas se ji je tresel.

»Po sosedovega Franca so prišli,« je komaj izdavila mama in se sesedla na klopco pred hišo. Ponovno se je useknila in se obrnila proti Ivanu. »Pa samo eno leto je mlajši od tebe,« je iztisnila skozi hlipanje.

Mari so se zatresle roke in da bi jih umirila, je malega Miša nekoliko čvrsteje stisnila k sebi. Pogledala je moža, ki ji je samo pokimal. Češ, vse bo v redu.

Naslednje jutro so se vsi zbrali pri zajtrku. Morda zadnjič kot cela družina.

»Med partizane grem,« je rekel brez pomisleka. »Vsaj za naše se bom boril, če se že moram.« Objel je sina, ga pobožal po mehki glavici in ta se je brezzobo nasmejal. Potem se je obrnil k Mari, ki je komaj zadrževala solze.

»Kaj boš tam, nikoli še nisi držal puške v rokah.«

»Raje za naše kot za Nemce. Poleg tega, slišal sem, da iščejo veziste. To je skoraj podobno kot telefonist. Jaz bom telefonska centrala,« je izjavil in se potrkal po prsih. »Boljši od vsakega poštnega goloba,« je še glasno dodal in se nasmejal, da se je belina njegovih zob zableščala v žarkih jutranjega sonca, ki so se razlivali skozi nekoliko umazano steklo kuhinjskega okna. »Poleg tega bom blizu. Lahko me boš obiskovala,« je dodal in jo poljubil na čelo.

»Ivan, vrni se,« je zašepetala in pokazala na otroka. »Po kom naj se pa sicer on zgleduje?«

»Pazil bom,« ji je obljubil.

Skoraj vsak teden, če je le šlo, se je podala na pot, da bi ga videla. Včasih ga je našla na istem mestu kot teden poprej, drugič ga je iskala tri ure. Našla ga je vedno; kot bi bila med njima neka nevidna povezanost, ki je bila močnejša od zapletenega labirinta gozdov.

Nosila mu je čisto perilo, tudi na terenu je bil rad urejen. »Saj me ne boš hotela niti pogledati, če me boš že od daleč zavohala,« je imel navado reči in ko se je ob tem nasmejal, so se mu v licih naredile prikupne jamice. Tudi domače hrane se je vedno razveselil. »Rabim moč, da te bom še lahko odnesel čez prag, ko se vrnem,« se je šalil.

To so bili trenutki, ki so v podivjane čase vnašali nekaj normalnosti in oba držali pri življenju.

»Mama, mama,« je skoraj kričala, ko je pritekla v kuhinjo. »Mišo ima dva zobka,« je navdušeno rekla. »Moram – kako naj to povem Ivanu?«

»Tamle, vzemi en kos putra, pa naj ga ugrizne. Pa ga nesi skupaj z gatami, saj si mislila iti spet tja?« jo je vprašala.

Pokimala je. »Ne samo gate, še dva puloverja sem mu naštrikala. Pa vzela bom še nekaj parov atovih štumfov.« Zadnje dni so še živini natakali segreto vodo, da je zdržala vsaj do kosila. Mačke so se zatekle v klet, čeprav jih drugače po svetlem sploh ni bilo na spregled.

Mišo se je nakremžil, ko so mu v usta tlačili kocko masla. Skoraj je zajokal, pa ga je potem vzela v naročje in niti opazila ni, da jo je popljuval z mastno slino, ki se mu je pocedila po bradi. Kocko je kot svoj največji zaklad previdno zavila v kos tkanine in jo pospravila v malho.

Od malega se je težko poslovila. »Mamica kmalu pride, veš? Samo atiju moram pokazati, kako si že zrasel. Zelo te pogreša, vsakič sprašuje po tebi. Pa saj bo tudi tega enkrat konec, saj ga boš kmalu videl,« je govorila bolj sebi kot njemu.

»Mara, previdna bodi,« ji je rekla mama in jo čvrsto objela. »Prejšnji teden so spet odpeljali eno, ki ni imela pravih papirjev.«

»Mama, vsakič me strašiš s tem, pa sem še vedno prišla nazaj, ne?« je rekla Mara in še enkrat pobožala Miša po mehki glavici. »Zakaj bi bilo tokrat kaj drugače?«

Nase je navlekla spodnjo majico, pa srajco, čeznjo najtoplejši pulover in še plašč. Ko je izdihnila, so se v zraku tvorili ledeni kristali. No, vsaj puter bo ostal in šminka se mi ne bo razmazala, je pomislila. V snegu je, otovorjena z dvema malhama, puščala globoke stopinje.

Hodila je po poteh, ki jih je prehodila že mnogokrat, pa so se ji vsakič zdele drugačne. Cesta je tisti dan izgledala bolj siva kot ponavadi, kot da se ne more otresti nizke oblačnosti, ki je vztrajala že cel teden. Malo preden je zavila na gozdno pot, je srečala še dve, ki ju je poznala iz mesta. Sicer bolj navidez, a govorilo se je, da sta spodobni ženski.

»Zdravo, jaz sem Romihova Tončka,« se je predstavila prva.

»Jaz pa Romihova Joži,« je rekla druga.

Mara je presenečeno pogledala. Čeprav je vedela, da je njen priimek pogost, takega naključja vseeno ni pričakovala. »Tudi jaz sem Romihova. Mara me kličejo.«

»Ni ravno vreme za prijeten sprehod, ne?« je posmehljivo navrgla Joži in pokazala na Marini torbi.

»Ja, no, na obisk grem,« je odvrnila Mara. »Če koga srečamo, rečemo, da smo skupaj? Saj ne bodo posumili.«

»Seveda, seveda,« sta pritrdili obe in se spogledali.

Že kaki dve uri so skupaj hodile po gozdni poti in se pritajeno pomenkovale, ko se je z vej drevesa usul prhek sneg in se Mari stresel naravnost za vrat. Kriknila je.

»Pššššt, si zmešana? Kaj, če nas najdejo?« je šepnila Joži.

»Pa saj vama nič ne morejo, saj imata prepustnici, ne?« je kljubovalno vprašala Mara.

»Že, že,« je rekla Tončka, »ampak nikoli ne veš, ne?«

Temna slutnja Mare kar ni hotela zapustiti in preden je lahko dobro prisluhnila, so izza ovinka že prišle tri postave.

»Kaj pa ve tukaj, dekleta?« je po nemško vprašal prvi.

»Medve greva na obisk k mami,« je hitro rekla Joži in prijela Tončko pod roko.

»Pa ti?« se je obrnil k Mari.

Čutila je, kako ji toplota potuje od vratu do konic ušes. Noge so se ji zatresle skoraj kot takrat, ko jo je Ivan zaprosil, vendar tokrat občutek sploh ni bil prijeten. »Jaz,« je končno spregovorila in lasten glas ji je zvenel tuje, »k teti grem. Moji sestrični sta,« je rekla in z roko pokazala na Joži in Tončko.

Drugi jih je premeril s pogledom in privzdignil desno obrv. »Res?«

Joži in Tončka sta samo nemo odkimali. »Ravno sva jo srečali,« je rekla Joži. »Lahko zdaj greva?« je še dodala in pred njim mahala z dokumenti.

Obupano je pogledala najprej Joži, potem Tončko, pa sta obe samo skomignili z rameni. Ostala je sama s tremi uniformiranci z odločnimi, neizprosnimi pogledi. S puškinim kopitom so jo dregali v hrbet in hodili tako hitro, da se je kar spotikala čez kupe snega. Enkrat ali dvakrat se je poskušala obrniti, da bi jim dopovedala, da je to neskončna zmota, ampak se niso menili zanjo.

»Poznamo vas,« je rekel eden od njih in pokazal na njeni veliki torbi. »Za partizane, ne?« je dodal in zaničljivo prhnil. »To golazen je treba iztrebiti.«

Okoliš je poznala, v zadnjih mesecih ga je prehodila mnogokrat, a še nikoli s tako težkimi nogami. Širših cest se je sicer vztrajno izogibala, ker so jo navdajale s tesnobo, uhojene gozdne potke pa navadno niso bile obljudene. Ocenila je, da so hodili kakih petnajst minut, ko so prišli do ovinka, ki je bil v mirnih časih priljubljena razgledna točka. Zadostoval je pogled na Savo in grad na pobočju, ki je svoj čas moral biti prav veličasten, da jo je zdaj oblila kurja polt. Rajhenburga se je držal sloves predzadnjega postajališča tistih, ki so potem obstajali samo še v spominih in pripovedih. Govorilo se je o izgonu in taboriščih, govorilo se je o pustinjah, obdanih z bodečo žico, govorilo se je o mrzlih barakah in neznosni lakoti. Vso pot navzdol se je ozirala levo in desno, kot bi bila za smrekami pot, ki je ni našla prej. Stražarji so hodili preblizu, slišala je njihove pritajene glasove, a ni razbrala, o čem se pogovarjajo. Z roko je zdrsela v torbo, v kateri je začutila še vedno trdo kocko masla in v glavi ji je odzvanjal Mišov smeh.

Grad je prvič videla od znotraj. Mogočni oboki so obkrožali veliko dvorišče. Okrogle kamne, zlizane od tisočerih podplatov, je prekrival sneg. Skrbno očiščena je bila samo pot, na kateri bi se dva človeka komaj srečala. En od stražarjev je odrinil težka kovinska vrata in vstopili so na hodnik, tako ozek, da je s torbama drsala po steni. Nekoč tako umirjen kraj, domovanje desetin, morda stotin menihov, je preveval komaj zaznaven vonj po kislem, po negotovosti in strahu vseh tistih, ki so po teh hodnikih že stopali v neznano.

Ko so jo privedli v sobo, preurejeno v pisarno, je debeli oficir niti pogledal ni. S svinčnikom je drsel po seznamih z imeni in si občasno nekaj označil. Razgledala se je naokoli. Prostor je bil velik, a zelo borno opremljen. Lesen stol, na katerem je sedela, in oficirjev prestol sta bila poleg velike mize, ki so jo krasile neštete praske, edina kosa pohištva. V štirih letih okupacije se je surovost kar zažrla v beton in ko je vdihnila, se ji je zrak zazdel gost, težak.

»Kdo si?« je nenadoma rekel, ne da bi dvignil pogled.

»Romih,« je zamomljala.

Prebodel jo je s pogledom. »Kdo?«

»Romih,« je odvrnila nekoliko glasneje. »Marija.«

»Lej jo, tičko,« si je čez nekaj minut zadovoljno zamrmral v brado, ko je končno našel in podčrtal njeno ime. »Koga pa imamo pred seboj.«

Žvečil je konec svinčnika in iz ust mu je spolzel potoček sline. »Tole postaja zanimivo,« je rekel in si obrisal brado. »Adolf Romih.« Ob zvenu imena, tako grotesknega, je kar malo poskočila. Nihče več ga ni klical tako, zanjo je bil samo njen Ivan.

»Torej,« je nadaljeval, »kje ga najdemo?«

Skomignila je z rameni. Če ga niso dobile vse prelestne dekline v uradu, ga oni tudi ne bodo. Njen je in pika. Preveč črnine je že bilo v vasi, ko so mame in žene dobivale sporočila, da so njihovi moški padli na fronti. Ni želela biti ena izmed njih.

»Veš kaj se zmeniva, Fräulein,« je zafrkljivo rekel. »Ti mi poveš, kje se skriva Adolf, mi si bomo pa prihranili tole birokracijo in te izpustili, prav?«

Zdelo se ji je, da je sobo napolnil odmev svinčnika, s katerim je oficir čedalje hitreje potrkaval po mizi. »Ko bi le vedela, kje je,« je končno spregovorila.

Pogledal jo je izpod obrvi. »Ne veš? Pa tvoj mož je,« je vztrajal. »Menda ni take lepotice zamenjal za drugo žensko,« je še dodal in si obliznil ustnice, da so se pokazali od nikotina rjavi zobje. Stresla se je.

»Res ne vem, kje je,« mu je odvrnila in nekoliko privzdignila ramena in navzgor obrnjene dlani. »Lahko mi pa vi malo zmanjšate negotovost,« je kljubovalno dodala. »Že tri mesece ga nisem slišala. Obiskat je šel starše v Celje in od takrat ne vem nič. Nikoli ni prišel na cilj,« je rekla in si z rokama zakrila obraz. V mislih je prosila solze, naj je ne pustijo na cedilu in ko je pomislila, da bo njen mali fantek še nekaj časa sam, je na dlaneh res začutila nekaj mokrega in toplega.

Pogledal jo je, izraz na njegovem obrazu pa se ni spremenil. Svinčnik je po papirju puščal nečitljiv labirint sivih vijug. Vrata so se nenadoma odprla in brkati možak, ki je pogledal noter, je samo z roko pomignil oficirju. Ta je vstal in naenkrat je Mara v veliki sobani ostala sama. Stegnila se je nekoliko naprej, da bi videla papirje. K. L. Dachau je bilo označeno ob njenem imenu. Zraven je ležala pločevinasta ploščica z vrvico. Pasja svetinjica so ji rekli tisti redki, ki so imeli srečo, da so se uspeli vrniti. Vozovnica v pekel. Vsa njena notranjost je drhtela, mišice pa so se ji napele, zakrčile. Ko je obup prežel že skoraj vsa njena vlakna, je v mislih zaslišala Ivanov glas. Pametna punca si, sicer te ne bi vzel, ji je z vsakim trenutkom glasneje odzvanjalo v glavi.

Občutek pozabljenosti se je razblinil ko je v pisarno vstopil vojak, ki jo je prej pripeljal. Brez besed ji je pomignil. Hotela je ujeti njegov pogled, a ga je vztrajno umikal. Vdana v usodo je pobrala svojo prtljago in mu sledila. Po kakih desetih minutah hoje po zaviti cestici sta se ustavila.

»Warte hier auf dem Zug,« ji je ukazal in jo porinil v srednje veliko barako ob železniški progi. Slišala je, kako je v ključavnici zaškripalo in naenkrat se ji je zazdelo, da je odrezana od sveta. Tišina vseh, ki bi morali kričati do onemoglosti, je bila oglušujoča. Zakričala je z njimi, z vsemi, ki so bili tu pred njo, in odgovoril ji je odmev, ki se je odbil z vseh vogalov in z vseh robov v stene vrezanih in vpraskanih črk.

Razgledala se je po praznem prostoru, ki je ostajal v poltemi in na vratih, tik nad tlemi, opazila loputo. Ostala je trdno zaprta, njeni nohti pa polomljeni in krvavi. Sesedla se je na tla, kolena objela z rokami in se zibala naprej in nazaj. Med tihim hlipanjem je zaspala, zbudil jo je šele kovinski zvok. Nekdo je od zunaj lesena vratca nenadoma odprl, noter porinil posodo z vodo in jo, še preden je Mara uspela priti do tja, spet trdno zaprl. Tisto noč je preživela ob vratih. Naslednjič, ko se je loputa odprla, je obraz prislonila k odprtini. Stražar se je sklonil, jo pogledal naravnost v oči in namrščil obrvi.

»Nein!« je glasno rekel in odkimal. Marino edino okno v svet je tresknil in še posebej glasno porinil zatič nazaj na njegovo mesto. Žeja je minute in ure še podaljšala, jezik se ji je valjal po ustih kot tujek, ki ga ni mogla izpljuniti. Po tistem ni več poskušala.

Dneve je kmalu nehala šteti, ker so si bili preveč podobni, minevanje časa je nakazoval samo vedno višji kup pločevinastih posod, ki jih je zlagala ob steno. Hrano si je odmerjala strogo, v mrzlih nočeh pa je spala kar na Ivanovih cunjah. Dvakrat na dan se je stresla, ko je mimo prisopihal vlak in pred kratkim postankom na postaji zapiskal. Šele ko je odpeljal naprej, je lahko mirneje zadihala.

Tudi tisto jutro je s prsti odščipnila manjši košček masla, odlomila del hlebca, ki je že zdavnaj postal trd in poskušala vsaj za trenutek uživati v bornem zajtrku. Odtis zobkov je bil še vedno viden in trudila se je, da tega izginjajočega kosa, ki jo je s svojo mehko teksturo in skoraj sladkim okusom tako boleče spominjal na dom, ne bi poškodovala. Še preden je zapiskal jutranji vlak, je zaslišala škrtanje ključa. Zamežikala je, ko je skozi vhod vdrlo sonce, ki se je odbijalo od snežnih kristalov.

»Los gehen!« je rekel in ji pomignil. Pogled na puško ni dopuščal neubogljivosti. Nekje v daljavi je že videla dim, ki je puhal iz dimnika lokomotive, ki se je približevala postaji. Prišla je kot že vse prejšnje dni in zapiskala. Tokrat je bil pisk drugačen, bolj grozeč.

Ko se je vlak premaknil s postaje, jo je enakomerno drdranje koles, tako v nasprotju z njeno razburkano notranjostjo, na nek čuden način pomirjalo. Opazovala je pokrajino, ki se je kopala v dopoldanskem soncu. Na levi strani je leno tekla Sava in ob pogledu na nekaj račk so jo spomini preplavili s tako močjo kot reka ob obilnem deževju poplavi bregove. Prav po tej poti in ravno ta vlak je njo in Ivana popeljal na poročno potovanje na Dunaj. Kot poštna uslužbenca sta bila takrat še deležna določenih ugodnosti in ko ju je veliko kolo poneslo v višave, ji je veter odnesel klobuk. Otroško navdušenje je izpodrinilo njegovo odraslo resnobnost in smejala sta se, ko sta ga na tleh iskala. Med tem brezskrbnim pobegom ni mogla niti slutiti, kam jo bo ponesel vrtiljak življenja.

Na ovinku se je vlak nekoliko nagnil in zbudila se je nazaj v realnost. Ko je naslednjič pogledala skozi okno, so bili pri sotočju dveh rek. Ribam v Savi je vseeno, od kod dobijo vodo, da se le ne znajdejo na suhem, jo je prešinilo. Ko so se kolesa ponovno začela vrteti, se je skozi okno zagledala v prazne tire, ki so tekli vzporedno. Kepa, ki jo je še sekundo pred tem čutila v grlu, se je začela mehčati in razbijanje srca je začutila v sencih. Moja pogumna punca, je v mislih ponovno zaslišala Ivanov glas. Z iskrico upanja je čakala na vsako naslednjo postajo.

V Celju sta se vlaka na postaji srečala. Odrinila je vrata vagona in skočila dol, da je mešanica snega in velikih ostrih kamnov zaškripala pod njenimi nogami. Za trenutek se je ustavila in prisluhnila. Na peronu so se ljudje živahno pogovarjali. Vlak se je naenkrat premaknil še za nekaj centimetrov in vdihnila je tako sunkovito, da jo je zabolelo v pljučih. Otrpnila je in se komaj obdržala na mehkih nogah. Pogledala je proti kolesom in šele ko je videla, da so ponovno pri miru, je izdihnila. Začutila je nov naval moči in adrenalina, začela se je hitreje premikati. Ko je ocenila, da je postaja varno daleč, je prestopila povezavo med dvema vagonoma in odpahnila vrata tistega, ki se ji je od zunaj zdel najmanj zaseden. Usedla se je na prvo prosto klop.

Lokomotiva je pred odhodom ponovno zapiskala in vlak, na katerega je vstopila nepovabljena, se je začel premikati, tokrat v drugo smer. Spreletel jo je občutek olajšanja. Ljudje so klepetali, večinoma se je slišala nemška govorica in izgledalo je, da se nihče ne bo obregnil vanjo. Bliže kot so bili domu, bolj se je veselje v njej prepletalo z naraščajočim občutkom tesnobe.

»Kako daleč je še do Brežic?« je ujela košček pogovora pri sosednji klopi. Zven domačega jezika je pobožal njena ušesa kot najlepša glasba. Ko so videli, da jih opazuje, so začeli govoriti tišje.

»Od kod prihajate?« jih je vprašala. Ko so slišali materinščino, so se vidno sprostili.

»Od kod pa vi?« je vprašal eden izmed njih in pokazal na njeno precej obsežno prtljago.

Po tiho jim je začela razlagati svojo zgodbo in z vsakim stavkom so se njihove glave malo približale in oči razprle, ko so vanjo zrli z mešanico strahu in navdušenja.

»Vi ste en tak navdih, da sem začel verjeti, da se bo tudi naša Ana nekoč vrnila,« ji je rekel najstarejši in si iz kotička oči obrisal solzo.

»No ja, nisem še na varnem, pot je še dolga,« je odvrnila. »Če pride kontrola, sem v škripcih,« je dodala, tokrat s precej tišjim glasom. Obraz prijaznega možaka se je razjasnil in presedel se je nekoliko bližje.

»Pa menda ne boš rinil v težave, Janez?« mu je siknila ženska, ki je sedela ob njem.

»Spominjate me na Ano,« je rekel, ne da bi se zmenil zanjo. »Eno prepustnico več imamo. Starejša hčerka je ostala pri moji mami, ker je zbolela, pa sem jo pomotoma vzel s sabo. Mogoče tole vseeno pospravite,« je zašepetal in skoraj neopazno pokazal na pasjo svetinjico, ki ji je še vedno visela okoli vratu. Kar stresla se je in oprezno pogledala po vagonu, nato pa jo je poskušala čimbolj diskretno poriniti pod srajco. Mrzla kovina se je dotaknila gole kože.

Nekaj minut zatem, ravno so se odpeljali z naslednje postaje, je v vagon vstopil uniformiranec.

»Ausweise!« se je zadrl. Vsak od potnikov mu je ubogljivo pokazal prepustnico in ko je prišel do njihove skupine, mu je Janez pomolil vseh pet. Možak je malo postal, jih preštel, potem pa s prstom pokazal na vsakega kot bi štel tudi v mislih. En kos papirja si je nekoliko pobliže pogledal, ga preučeval z vseh strani in s prstom zdrsel čez obledel odtis žiga. Šele ko so se vrata za njim zaprla, je izdihnila ves zrak, ki ga je zadrževala v pljučih.

Tabla na postaji, ki je s petimi črkami oznanjala, da je prišla v domači okoliš, se ji še nikoli ni zdela tako lepa. Ko je zapuščala vagon, se je še enkrat obrnila k skupinici. Hvala, je oblikovala z ustnicami.

Kar skočila je iz vagona, da sta jo torbi, ki ju je imela obešeni okoli ramen, neusmiljeno udarili v bok. Skoraj je podrla oficirja, ki je nepremično stal na peronu.

»Kam pa kam? Dokumente, prosim,« jo je ustavil oficir, s privzdignjeno roko.

Prebledela je, v tistem trenutku pa so se odprla vrata čuvajnice in izstopil je prometnik. Spomnila se ga je iz vinograda, ko je dedu vsako jesen pomagal nositi brente in skrbeti, da steklenica vina iz pretekle sezone ni predolgo ostala polna. Ko je tudi grozdja na trtah zmanjkalo, so se otroci zbrali okoli njega in poslušali železničarske prigode.

»Mara!« se je drl že od daleč in se jima približeval s hitrimi koraki. »Kaj želite?« je vprašal oficirja.

»Dokumente,« je odvrnil ta.

»Aber, das ist meine Tochter,« je rekel in jo objel. »Končno si prišla, srce moje,« je še dodal v nemščini, jo prijel za roko in odvedel v čuvajnico. »Tu počakaj na konec izmene, pa kavo nama skuhaj.«

Ko jo je zagledala na dvorišču, se je mama opotekla in se oprijela naslonjala klopce. »Punčka moja, doma si!« je vzkliknila. »Toliko ti imamo povedati. Hoteli so odpeljati Mišota, ker Ivana nikakor niso uspeli najti.«

»Sem rekla, da je moj in da ga ne damo,« je hitro pristavila sestra. »Še govoriti ne zna dobro, oni bi ga pa že nemško učili? Pa ata, njega bi morala videti. Ko so prišli, jih je hotel pričakati z vilami, komaj smo ga zadržali,« se kar ni mogla ustaviti. »Potem je mahal samo z našimi domovnicami in se drl, da smo Hrvatje, naj nas pustijo pri miru. Pobrali so se še hitreje kot so prišli.« Ata je molčal, a v očeh se mu je hudomušno pobliskavalo.

Mara je bila doma šele nekaj dni, a se je ob vsakem pisku vlaka ali neznanem zvoku zdrznila kot ranjena srna.

»Za Mišota bom poskrbela jaz,« ji je čez nekaj dni rekla sestra, »dva ali trije, saj je vseeno. V zidanici te nihče ne bo našel,« je še dodala. Mara se je nasmehnila ob spominu na to, kako se je še sama zgubila med trtami in so jo našli šele, ko je iz grozdnih pešk že izoblikovala veliko srce.

Obiski domačih, na začetku bolj redki, so kasneje, ko se je ozračje umirilo, postali stalnica. Mara se je na dvorišču igrala z nečakom, ko se ji je nenadoma zazdelo, da jo nekdo opazuje.

»Ivan, moj Ivan!« je zakričala in stekla proti njemu. Objel jo je in poljub je še dopolnil slani okus solz, ki se je mešal s sladkim veseljem.

»Tale, da bi bil moj?« je vprašal, ko je pokazala na nečaka. Na čelu so se mu zarisale gube.

»Kaj, ga ne prepoznaš več?« mu je z nasmeškom odvrnila. »Res je zrasel, vem,« je še dodala.

Takrat je izza ovinka priracal še en malček in Ivanu so se zasvetile oči.

»Pridi k očku,« je rekel, počepnil in stegnil roke.

Mali je radovedno pogledal in obstal. Potem pa je, kot bi zven glasu prodrl skozi njegove najzgodnejše spomine, stekel proti njemu. Spotaknil se je in ko se je pobral, je imel obrazek umazan od marmelade, namazane na kruh.

»Masla pa ne mara, veš?« je rekla Mara in mu začela pripovedovati o rumenkasto zlati kocki, ki v njenih spominih nikoli ni dobila žarkega okusa.

Odkar mesto Abensbach beleži sodne spore, še ni bilo zločina, kakršnega je bila obtožena Ingrid Bienefeld.

Velika in bogato okrašena sodna dvorana je bila natrpana do zadnjega kotička. Na čelu se je dvigoval visok sodniški pult. Poleg pulta je stal gromozanski leseni stol zastrašujočega videza. Nanj so bila pričvrščena najrazličnejša rezila, nazobčana kolesja in kovinske spone. V sprednjem delu prostora sta se vsaksebi vzpenjala dva sklopa temnih hrastovih klopi. Črnina talarjev na eni strani, je predstavljala popolno nasprotje pisani paradi žametnih telovnikov, prefinjenih francoskih čepic, srebrnih brošk, pahljač, ogrlic, perja, tančic, prstanov, kovanih mečev in okrancljanih ovratnikov na drugi strani.

Prve vrste za cerkvenim in plemiškim zborom so si prilastili premožnejši meščani. Kmetom in obrtnikom so pripadla bolj odmaknjena in neudobna sedišča osrednjega dela prostora. Ob stenah in na prehodih so se drenjali potujoči pevci, hlapci in najrazličnejši postopači. Daleč v ozadju so s svojimi posodami rožljali prodajalci pečene repice. Iz njihovega ognjišča se je vil gost dim in se dvigoval pod izrezljane oboke gotsko ozaljšanega stropa.

Straža je glasno zatrobila. Živahen vrvež je postopoma prenehal. Tišino je cefralo le še zamolklo piskanje roštilja v ozadju. Eden od stražarjev se je približal ognjišču in nič hudega slutečemu peku prisolil krepko klofuto. Ko je bila množica pripravljena, je vkorakal sivolas, resnoben mož v črni togi. Dostojanstveno se je povzpel na sodniški pult in v birokratskem tonu zdrdral uvodni nagovor:

»Ponižni služabnik, Herbert von Kielstein, bom auctoritatis potestate razsojal o primeru Ingrid Bienefeld. Obtožnica: maleficium in commercium spiritibus immundis. Die quindecima mensis Iulii anno Domini 1608.«

Stari jezuit je počakal, da pisar zabeleži njegove besede. S strogim pogledom je premeril zbrano množico. Nato je ukazal privesti obtoženko.

Majhna vratca so se škripaje odprla. V dvorani je vladala smrtna tišina. Iz sosednjega prostora se je razlegalo razburjeno vpitje in rožljanje verig. Meščani v prvih vrstah so stegovali vratove in skušali ujeti utrinek dogajanja na drugi strani. Ob donečem poku pločevine, je stražar, ki je stal pri vratih, smuknil v notranjost. Vreščanje je postajalo vse glasnejše. Rezko vpitje je dobivalo prav živalski prizvok. Množica, ki je še pred nekaj trenutki silila v ospredje, se je začela preplašeno umikati nazaj. Otroci so se stisnili k svojim staršem. Žene plemičev so si pokrivale usta.

Po dolgem in napetem pričakovanju, sta se na vratih pojavila dva moža v oklepih. Za seboj sta vlekla razmršeno žensko. Eden od stražarjev je krvavel iz nosu. Veliko naprezanja je bilo potrebnega, da sta jo posedla na stol in pričvrstila spone. Ženska je nadaljevala z zviranjem in psovanjem. Oči je spodvijala pod veke, se krohotala in vreščala na vse grlo.

Vsi zbrani so zadrževali dih, samo Herbert je ohranil mirno kri. Zdelo se je, da je bil vajen tovrstnih izgredov. Potrpežljivo je čakal, da se obtoženka utrudi. Ko ji je naposled zmanjkalo zraka in je iz njenih ust prihajalo samo še hropeče momljanje, jo je nagovoril:

»Ingrid,  dobro si oglejte škripec…«

Ženska je začela še bolj zagrizeno tuliti. Herbert je pomignil stražarju s krvavečim nosom. Fant je urno stopil k obtoženkinemu stolu in poprijel za kovinsko ročico, ki je bila povezana z nekakšnim mehanizmom. Počasi je začel obračati držalo. Primež, podoben napravi za tretje orehov, je ukleščil obtoženkina zapestja. Stražarjeva roka je obstala v pričakovanju Herbertovega povelja. Ingrid je obmolknila in si začela zbegano ogledovati primež. S prosečimi očmi je pogledovala stražarja in prestrašeno odkimavala.

»Zakaj ste utihnili, Ingrid? Ravno, ko smo vzljubili vaše vpitje.« je komentiral Herbert. Nato je pokimal stražarju.

Stražar je stisnil pest in potegnil ročico. Obtoženka je rjula od bolečine. Ljudstvo je prizor spremljalo z mešanico navdušenja in osuplosti. Strah se je začel preobražati v zmagoslavje. Ko je stari jezuit ocenil, da je bil namen dosežen, je pomignil mučitelju naj popusti prijem. Nato je nagovoril obtoženko v bolj spravljivem tonu:

»Ali ste zdaj pripravljeni sodelovati, Ingrid?«

Obtoženka je motrila svoje dlani in vrtinčila zapestja. Ker ni bilo odgovora, so se začele iz množice sipati zbadljivke:

»Odgovori, coprnica! Ne slišimo te!«

Nekdo iz ozadja je zavpil:

»Še enkrat jo privijte!«

Množica je vzklik pozdravila s salvami odobravanja. Stražar se je zganil, v nameri, da bi uresničil željo ljudstva, vendar ga je Herbert zaustavil z odločno kretnjo:

»Do nadaljnjega bodi dovolj!«

Sodnik je počakal, da se množica umiri. Nato je nadaljeval:

»Pred sodišče pozivam prvo pričo, Guntherja Kohlstadta.«

V zadnjem delu dvorane se je dvignil majhen, suhljat možak srednjih let. Oblečen je bil v preprosto suknjo. Kožo je imel nenavadno zgubano za svoja leta. Ko je prikorakal mimo Ingrid, je vklenjena obtoženka sunkovito planila proti njemu. Možak je odskočil in skorajda končal v naročju barona von Mecklenburga. Ingrid se je začela na ves glas krohotati. V tistem je iz publike priletela napol požrta popečena repica in zadela obtoženko naravnost v glavo. Njen krohot je zamrl. Počasi je zasukala glavo in svoje izbuljene oči uperila proti dečku v prvi vrsti. Otročaj je zadrgetal od strahu. Kotički njenih ustnic so se razširili v zlovešč nasmešek. Nagnila je glavo in s pridušenim glasom zamrmrala:

»Pazi kod hodiš. Najdem te ponoči.«

Njegov oče, mestni veljak, se je izstrelil na noge in vzkliknil:

»Prenehajmo s to farso! Vsem je jasno, da je ženska hudičeva priležnica.«

»Ingrid, govoriti smete samo, kadar vam dam besedo!« je obtoženko opozoril Herbert.

Nato je pogledal moškega in mu rekel:

»Sodnik razsoja, množica pa za seboj pobira ostanke hrane.«

Moškemu je pogled švignil k pozobani gomoljnici pri obtoženkinih nogah. Ingrid ga je opazovala s privoščljivo grimaso.

»Tej hudičevki že ne bom hodil blizu!« je prhnil moški.

»Torej zapustite dvorano,« je v povsem vsakdanjem tonu odvrnil Herbert.

Moški se je prijel za bok in nekaj trenutkov namrščeno bolščal proti sodniku. Nazadnje je nejevoljno pograbil sina in ga odvlekel iz sodne dvorane. Žena je odcepetala za njima. Stari jezuit je zbrane opozoril, da njegovo sodišče ni teater. Nato se je posvetil priči:

»Gospod Kohlstadt, če prav razumem, se ukvarjate z mletjem žita.«

»Tako je vaša visokost. Vsi moji predniki so bili mlinarji. Nikoli nismo bili bogati in nikoli se nismo okoriščali. Poštenost je v našem cehu redkejša kakor kurji zobje,« je s ponižnim glasom odgovoril Gunther.

»Kako bi opisali svoj odnos z obtoženko?« je vprašal Herbert.

»Težko razložim, gospod sodnik.«

»Poskusite! Je šlo za prijateljstvo, kupčijo? Ste morda imeli spor z njo?«

»Nič od naštetega. Če se je le dalo, sem se držal stran od nje. Gospa Bienefeld ni takšne vrste ženska s kakršnimi bi se spodoben moški želel družiti, če me razumete, gospod sodnik.«

»Vas je skušala k čemu prisiliti?«

Gunther je povesil pogled. Na njegov obraz je legla temna senca.

»Bilo je pozimi pred dvema letoma,« je začel pripovedovati s tresočim glasom. »V tistem času me je mučila huda nespečnost. Moralo je biti nekaj čez polnoč, ko sem z zaprtimi očmi ležal na postelji. Nisem spal, molil sem h Kristusu Odrešeniku in k milostljivi devici Mariji naj mi pošljeta spanca. Nenadoma sem začutil nenavaden hlad. Odprl sem oči…« Guntherjev glas je zadrgnil cmok.

Ozračje v dvorani je bilo napeto. Ingrid se ni menila za Guntherjevo pričevanje. Njene oči so bile uprte v strop.

»Kaj ste zagledali?« je neučakano vprašal Herbert.

Gunther je dvignil tresočo roko in pokazal proti razmršeni ženski.

»Ingrid, ste bili pred dvema letoma v spalnici gospoda Kohlstadta?« je sodnik v strogem tonu pobaral obtoženko. Ni se zmenila zanj.

S še bolj odločnim glasom je zarohnel: »Ali ste morda dali privolitev, da bi kateri izmed zlih duhov to storil v vaši podobi?«

Kot bi obtoženka ne vedela odkod prihaja glas, se je razgledovala po dvorani, in sama pri sebi polglasno mrmrala nekakšen napev. Herbert se je brez pretiranega začudenja vrnil k izpraševanju priče:

»Rekli ste, da ste začutili nenavaden hlad. Mar bi ne bilo mogoče, da ste pozabili zapreti vrata?«

»Ko sem šel spat, sem zaklenil vrata, in ko sem se kasneje vrnil, so bila še vedno zaklenjena. Najprej sem pomislil, da gre za privide, ker je ženska stala v temi. Vendar se je nato približala moji postelji in spregovorila…«  V Guntherjevi pripovedi so postajale vse pogostejše odsekane pavze. »Rekla je, da je bila poslana k meni… Bil sem prestrašen in se nisem mogel premakniti… Iz svoje halje je izvlekla knjigo… Po njenih besedah naj mi na tem svetu ne bi ničesar manjkalo, če bi se dotaknil njene knjige…«

»Ste se je dotaknili?« ga je izzval sodnik.

»Seveda ne!« je užaljeno vzkliknil mlinar. »Odgovoril sem, da se ne nameravam omadeževati z njenimi bogokletji.«

»Vas je zatem pustila pri miru?«

Gunther je nadaljeval je z mirnejšim in bolj prisebnim glasom:

»Poleti, istega leta, sem gospo Bienefeld ponovno srečal v Jelševi gmajni. Klečala je ob cesti in nabirala jagodičevje. Skušal sem se splaziti mimo, vendar me je opazila in mi prekrižala pot. Bal sem se, da me bo ponovno trpinčila. Na moje presenečenje, se je želela pogovarjati povsem običajne reči. Prosila me je, če bi zmlel njeno klasje. Ko sem se izmuznil z izgovorom, me je vprašala, če tudi jaz mislim, da je čarovnica. Odgovoril sem, da se ne spoznam na tovrstne reči in se odpravil naprej. Ko sem se oddaljil za kakih štirideset čevljev, je za menoj zaklicala nekaj skrajno nenavadnega. Njene točne besede so bile naslednje: ›Ničesar ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati.‹«

Herbert se je ob zvoku škrebljanja pisarjevega peresa zamišljeno popraskal po bradi. Z namrščenim pogledom je opazoval obtoženko. Ingrid je še vedno vila oči proti stropu. Zdelo se je, kot bi imel sodnik na koncu jezika vprašanje, vendar se je v zadnjem trenutku ugriznil v ustnico.

»Ipse Satanas transfigurat se in angelum lucis.« je zamrmral sam pri sebi. Nato je posvaril množico: »Satan ni brez razloga imenovan oče laži. Njegovi privrženci so prepredeni z zvijačami.«

Herbert je nato Guntherju velel naj se vrne na svoje mesto.

K besedi je povabil naslednjo pričo, gospo Ursulo Coens. Začel je z običajnimi vprašanji o Coensovi družini. Ursulin mož Gerhard je bil krojač. Imela sta lepo premoženje in živela sta zgledno krščansko življenje. V trgovini jima je pomagala hči Anne. Njun mlajši sin, Arnold, je bil iz nepojasnjenih razlogov telesno šibak in bolan na umu.

»Leta 1605 je Ingrid Bienefeld obiskala Gerhardovo trgovino,« je razlagala Ursula. »Trdila je, da želi kupiti klobuk za svojega moža. Kasneje se je izkazalo, da je samska. Večkrat je prišla na laskav in prijazen način, zaradi nepomembnih razlogov. V meni je takoj vzbudila sumničavost. Ravno v tem času je Arnold, ki je bil prej zdrav in živahen otrok, močno upešal. Začeli so se pojavljati napadi. Nenehno je jokal. Postal je zmeden in brez razuma.«

»Ali je zdravnik pregledal vašega otroka?« je vprašal Herbert.

»Ko je Arnold zbolel, je mož poklical znanca, ki se spozna na tovrstne reči. Med drugim je rekel: ›Različni ljudje smo različno dojemljivi za temno magijo.‹ Vprašala sem ga kaj misli s tem. Odgovoril je, da so si zli duhovi prisvojili oblast nad telesom mojega sina. Več zdravnikov, tako domačih, kakor tujih, se strinja, da je Arnold pod vplivom čarovništva.«

Herbert je zadovoljno pokimal in se zahvalil Ursuli za njeno izjavo.

Naslednjega je pozval k besedi mladega plemiča, Felixa de Bornheima, ki je služil v pehoti cesarske vojske. Mladenič v oklepu je mimogrede odvrgel cvet meščanskemu dekletu. Herbert je nejevoljno spremljal njegovo nastopaštvo.

Mladeničevi odgovori so bili le ohlapno povezani z vprašanji. Če se je dalo, je v zgodbo vpletel kako od svojih preteklih romanc.

»Avgusta, ko sem bil na trgu, na vojaški dolžnosti, me je obtoženka pocukala za rokav in predlagala, da se pod večer dobiva na vzpetini. Coprnica sicer ni imela bleščečega slovesa, vendar bi lagal, če bi rekel, da njeni čari name niso imeli nikakršnega vpliva.«

Pri tem se je namuznil. Herbert je s priprtimi očmi poslušal njegovo pripoved in ga opozoril naj navaja samo najpomembnejša dejstva. Fant je nadaljeval:

»Ponoči sem se odpravil na dogovorjeno mesto. Verjemite mi, da sem v življenju videl že marsikaj. Vendar, čemur sem bil priča tiste noči,  me je pretreslo v globino duše. Na sredini gozdne jase je gorel ogenj. Obtoženka je stala poleg ognja. Ker me ni opazila, sem se skril v praprot. V rokah je pestovala nagnusno bitje. Podobno je bilo mački, vendar brez dlake, brez oči in s človeškimi ušesi. Napajalo se je na njenih prsih.«

Množica je prekinila Felixovo pripoved in z glasnimi kriki zahtevala grmado. Herbert jih je miril in velel mladeniču naj nadaljuje.

»V nekem trenutku je coprnica zalučala nenavadno bitje naravnost v ogenj. Plameni so se razbesneli z neobičajno močnim žarom. Bleščanje je bilo tolikšno, da nisem mogel vzdržati pogleda. Ko sem čez čas dvignil oči, je poleg obtoženke stalo novo bitje, drugačno od prejšnjega. Bilo je večje od človeka. Njegovo telo je bilo kakor telo opice, njegove noge so bile podobne nogam petelina. Na glavi je imelo deset rogov. Njegov obraz pa je bil podoben človeškemu. To je moral biti sam poveljnik zlih duhov,« je dramatično pristavil. Vzel si je nekaj trenutkov, da preveri vtis njegove zgodbe na mladenke v prvi vrsti.

»Zakaj menite, da bi vam obtoženka želela pokazati svoje obredno mesto?« se je urno vmešal Herbert.

»Kdove kakšne namene je imela z menoj. Ne spoznam se na coprnije. Vendar, najboljši del še pride!« se ni pustil zmesti mladenič.

Herbert je zavzdihnil. Felix se je nagnil naprej in nadaljeval z nekoliko pridušenim glasom:

»Poleg ognja je stal kamnit oltar. Bitje je leglo nanj. Čarovnica je vzela bodalo in naredila rez na dlani. Dala mu je piti svojo kri.« S pomenljivim pogledom je premeril množico, ki je trepetajoč vsrkavala njegovo zgodbo. »Tudi sama je splezala na oltar in se razkoračila nad mogočnim bitjem. Slekla je svojo haljo. Na lastne oči sem videl kako je zajahala Satana.«

Po dvorani je završalo. Nekaj mož in žena je odkorakalo, drugi so se križali, spet tretji so žugali in obtoženki grozili s pestmi. Herbert je odslovil Felixa z nervozno kretnjo. Nato je zgrabil knjigo, in z njo trikrat udaril po mizi. Zagrozil je, da bo dal dvorano izprazniti, če ne bo miru. Ko se je trušč polegel, se je obrnil k obtoženki:

»Zdaj je vaša priložnost, Ingrid. Zoper vas so bile izrečene resne obtožbe. Kaj imate povedati v svoj zagovor?«

Obtoženka se ni zganila. Sodnik jo je nejevoljno ošvrknil in nadaljeval:

»Če se ne motim, je vašemu sinu ime Johannes? Koliko je star, dva meseca?«

Prvič, odkar je stopila v dvorano, je Ingrid povzdignila oči proti sodniku. Herbert se je zadovoljno muzal. Kot bi ne vnaprej poznal odgovora, je začel šteti na prste. Čez čas je vzkliknil s prenarejeno presenečenim glasom:

»Rodil se je natanko devet mesecev po pripetljaju, ki ga je opisoval gospod de Bornheim!«

Z izzivalnim glasom je nadaljeval: »Ingrid, mar si lahko vsa našteta dejstva razlagamo kako drugače, kot da je Johannes plod občevanja z nečistimi duhovi?«

Ingrid je z brezvoljnim pogledom zrla v tla. Herbert je nadaljeval:

»Torej mi ne preostane drugega…«

»Dietrich Flade,« je nenadoma vzkliknila obtoženka.

»Prosim?« je osuplo vprašal Herbert.

»Dietrich Flade je Johannesov oče,« je razločno ponovila Ingrid.

Glave obiskovalcev so se začele stikati. Šušljanje se je sprevrglo v vsesplošno vpitje. Nekateri so še naprej zahtevali grmado, drugi pa so menili, da si obtoženka zasluži priložnost pojasniti svojo zgodbo.

Herbert je tolkel po mizi in rohnel. Množica se ni želela pomiriti. Nenadoma se je začel v ospredje prebijati visok in slok moški blede polti ter vranje črnih las. Oblečen je bil v elegantno suknjo. Brezbrižno se je sprehodil mimo obtoženke in se postavil pred sodniški pult. Ko je dvignil roke, je podivjana množica, na Herbertovo presenečenje, utihnila. Sodnik se je odločil, da mu prepusti besedo.

Moški se je odkašljal in z rahlo tresočim glasom nagovoril zbrane: »Verjetno ga ni med vami, ki bi ne poznal rodbine mojega daljnega pradeda Corneliusa Fladeja. Bogastvo, s katerim se ponaša naše mesto, temelji na njegovi iznajdljivosti. Moji predniki so vzpostavil trgovino z Regensburgom ter ustanovili ceh krojačev in usnjarjev. Bog bi ne blagoslovil našega truda s stoternim sadom, če bi bili Fladeji prešuštniki in krivoprisežniki. Zato vas opozarjam, ne pustite se zapeljati lažem te ženske! Obtoženke ne poznam in je, pred današnjim dnem, še nisem videl. Lahko pa rečem, da prešuštnici, pritepenki in nezakonski materi, ni verjeti na besedo!«

Množica je njegovo izjavo pospremila z glasnimi vzkliki podpore. Proti obtoženki se je usul nov val psovk in kletvic. Nekdo iz množice se je zapodil proti Ingrid. V rokah je držal kamen. Straža ga je prestregla, preden bi utegnil poškodovati obtoženko. Herbert je tolkel po mizi kot iz uma. Hrup v dvorani se je polegel šele, ko je eden od stražarjev množici zapretil z buzdovanom. Stari jezuit je Dietrichu velel naj se vrne na svoje mesto. Moški, očitno zadovoljen z rezultatom, se je brez pretiranega ugovarjanja vrnil k množici. Ingrid je sključila glavo. Sodnik se je obrnil k njej in jo vprašal:

»Lahko svoje trditve podprete s kakršnimkoli dokazom?«

Brez odgovora. Herbert je pokimal in nadaljeval: »V tem primeru bo sodišče obtoženkino trditev obravnavalo kot neresnično.«

Po dvorani se je razlegel bučen aplavz. Proti obtoženki je poletelo še nekaj ostankov hrane. Herbert se ni pretirano obremenjeval. Množica je med navdušenim kriljenjem in veseljačenjem povsem pozabila na strah pred mračnimi silami. Ingrid je imela glavo poveznjeno na prsi. Njeno neslišno stokanje se je porazgubilo sredi nebrzdanega divjanja množice. Počasi se je stokanje prelevilo v ječanje, ječanje pa v glasno vpitje. Obiskovalci v prvih vrstah so se presenečeno zdrznili, ko so obtoženkini kriki dosegli njihova ušesa. Ingrid je dvignila glavo in z rezkim glasom zavpila:

»Ima kdorkoli od vas kakršenkoli dokaz proti meni?«

Vzklikanje je prenehalo, pisarjevo pero je obstalo, celo prodajalci repice v ozadju so nehali rožljati s svojimi lonci. Obtoženkine oči so švigale, zdaj levo, zdaj desno. Kdor se je srečal z njimi, je v trenutku povesil pogled. Po nekaj napetih trenutkih, se je, kot bi se prebudil iz transa, oglasil sodnik:

»Maleficium se razlikuje od criminum communium. Nadnaravne sposobnosti, ki jih Satan zagotavlja svojim častilcem, presegajo človeško logiko. V primeru suma na čarovništvo zadošča že indicium indirectum. To je dokaz, ki se sklicuje zgolj na posledice delovanja demonskih sil. Arnoldova bolezen, denimo, šteje kot indicium indirectum. Sama prisotnost demonskih sil pa ni dokazljiva ad prima principia.«

Ingrid je prezirljivo premerila starega jezuita. Na njenem obrazu je zaigral zmagoslavni nasmešek.

»Imam dokaz,« je izjavila z zbadljivim glasom.

»Kakšen dokaz?« je zaprepadeno vzkliknil Herbert.

»V svoji koči hranim osebni predmet, ki pripada gospodu Fladeju. Iz narave predmeta je razvidno, da gre za njegovo lastnino.«

Herbertova usta so se narahlo priprla.

»Torej dokaza nimate pri sebi?« V Herbertovem glasu je bilo zaznati živčnost.

»Nimam.« je nejevoljno izjavila obtoženka.

Herbert je z roko treščil po mizi.

»Dovolj! Nehajte lagati!« je vzrojil. »Dajem vam zadnjo priložnost! Povejte po resnici, ali ste se spečali z nečistimi duhovi in ali se ukvarjate s čarovništvom?«

»Nikakor!« je izstrelila Ingrid. Dlani je stisnila v pesti.

»Kako je torej mogoče, da bi se toliko dobrih mož in žena motilo? Priznajte, čarovnica ste!«

»Moje priznanje bi bilo laž. Lagati pa pomeni žaliti Boga, ki je ustvaril Nebo in Zemljo,« je v ironičnem tonu odgovorila Ingrid in mu namenila eno od svojih porogljivih grimas.

Herbert je poskočil. Njegov stol je poletel vzvratno in se z glasnim pokom raztreščil ob steni. Kvišku je iztegnil prst in zarohnel: »Kako si drzneš po nemarnem izgovarjati Gospodovo ime!«

Nekaj trenutkov je zadihano obstal. Na njegovem zariplem obrazu so se pojavile potne srage. Z izbuljenimi očmi je prestreljeval obtoženko.

»Pripeljite natezalnico!« je zarenčal.

Ura mučnih krikov, pokanja kosti in cvrčanja mesa ni bila enostavna za gledalce, kaj šele za obtoženko. Njena vzdržljivost in kljubovalnost je presenetila samega Herberta. Izpraševanje je prekinila šele nenavadna tišina, ki je sledila zvoku drobljenja in trganja.

Stari jezuit je nemudoma ukazal osvoboditi obtoženkine ude. Stražar je panično iskal utripa. Po nekaj napetih trenutkih si je mož v oklepu olajšano oddahnil:

»Živa je!«

Stari jezuit je zapustil sodniški pult. Približal se je natezalnici in se nagnil nad podplut obtoženkin obraz. Ko mu je hlapec prinesel čeber s kisom, je vanj pomočil krpo in jo približal obtoženkinim nosnicam. Nezavestna ženska je prišla k sebi.

»Ingrid, močna ženska ste,« ji je rekel s spoštljivim glasom, medtem ko je polagal obkladke na njene otečene roke. »Vendar si ne delate usluge,« je nadaljeval. »Prihranite si muke in priznajte zločine, ki ste jih obtoženi pred Bogom in pred ljudstvom.«

Ingrid je govorila le s težavo. Njen glas je bil neprepoznaven: »Grmada je bila pripravljena, ko ste me pripeljali na sodišče. Čemu potrebujete moje priznanje?«

Herbert je zaprl oči in žalostno odkimal. Nadaljeval je v še bolj blagodejnem tonu: »Vašega priznanja ne potrebujemo. Vendar, lažje vam bo na poslednji sodbi, če priznate in se pokesate.«

»Ne upiram se zaradi sebe. Upiram se zaradi Johannesa.« je izmučeno odgovorila Ingrid. Nekaj trenutkov je oklevala, nato dodala: »Denimo, da bi prevzela odgovornost. Ali bo tudi oče mojega otroka prevzel svojo odgovornost?«

Herbert je zavzdihnil in si s prsti podprl brado. Po nekaj trenutkih premišljevanja je prekrižal roke na prsih. S kotičkom očesa je pogledal proti obtoženki in vprašal:

»Kakšen dokaz imate glede Fladejevega očetovstva?«

Grmada je bila sezidana v obliki pravokotne skladovnice. Straža je nanjo položila nezavestno Ingrid. Poleg grmade je stala množica. Župnik je izrekel molitev nad obsojenko. Stražar je Herbertu prinesel plamenico. Stari jezuit se ni takoj odzval. Nekaj trenutkov je odsotno strmel predse. Nato je pograbil plamenico in se približal grmadi. Od spodaj navzgor je premeril skladovnico. Oči so se mu na kratko ustavile pri obsojenki. Približal je plamen in zanetil suho dračje.

Ko se je vrnil k svojim stanovskim kolegom, se mu je približal Dietrich in vprašal, če ga je želel videti. Herbert je segel v žep in iz njega izvlekel svileni robec. Dietrichu ga je zataknil v suknjo in ga pogladil, da sta se zasvetili zlati inicialki, D. F. Nato mu je položil roko na prsi in rekel:

»Poskrbite za to, kar je vaše.«

V tistem se je na grmadi nekaj zganilo. Ingrid se je prebudila. S težavo se je postavila na noge. Množica se je na smrt prestrašila. Prepričani so bili, da obtoženka ne more več hoditi. Pod njenimi nogami se je kadilo in iskrilo. Ni se zdelo, da bi ji vročina povzročala kakršnokoli bolečino. Arogantno se je sprehajala po privzdignjeni ploščadi in si z nasmeškom ogledovala množico. Ko so ognjeni zublji dosegli njena stopala, je razprostrla roke in zaklicala z močnim glasom:

»Ogenj, použivaj me počasi! Za resnico po kateri hrepenim.«

Plameni so zajeli obtoženko. Mnogi so zatisnili oči. Nekateri trdijo, da niso mogli vzdržati pogleda zaradi slepečega bleščanja.

* * *

Na vratih matere prednice se je zaslišalo zadržano trkanje.

»Naprej!« je nejevoljno bevsknila Gertrud.

Skozi priprta vrata je previdno pokukal koščen obraz sestre Wilhelme.

»Vas lahko zmotim, častitljiva?«

»Škoda je že storjena,« je zadirčno skomignila stara redovnica.

Wilhelma je vstopila. V rokah je pestovala spečega malčka. Mati prednica je sklenila roke kakor v molitev in okarala mlajšo redovnico:

»Upam, da se niste spet napili Kristusove krvi, sestra! Kaj počnete z otrokom v klavzuri?«

»Oprostite moji predrznosti,« je skesano odgovorila Wilhelma. »Brez oklevanja bom izvršila vsakršno pokoro. Vendar, bogaboječa čuječnost mi ni dala, da bi s tako pomembno zadevo čakala do svita.«

»Sama ušesa so me,« je zajedljivo pripomnila Gertrud.

Wilhelma je nekaj trenutkov oklevala, nato je zajecljala: »Častitljiva, nekaj je narobe s tem otrokom…«

»Dojilja mi je že vse povedala,« jo je ustavila Gertrud. »Zavračanje hrane ni nič neobičajnega za otroka, ki je bil oddvojen od svoje matere.«

Wilhelma je povesila pogled in rekla: »Ne govorim o tem.«

Mati prednica jo je presenečeno ošvrknila.

»Ljubi Bog, potem pa že nehajte ovinkariti! Nimam časa vse do jutranjic!«

Wilhelma je nekoliko znižala ton in šepnila: »Nekaj temačnega je na tem otroku.«

Gertrud je dvignila oči kvišku: »Sveti Vitalijan in Sveti Sulpicij, spametujta to nevednico!« Nato se je obrnila proti mlajši redovnici: »Saj je vendar dojenček!«

»Tudi sama nisem verjela, dokler nisem opazila znamenja,« je s skrivnostnim glasom razložila Wilhelma.

»Znamenja?«

»Sami se prepričajte, častitljiva!« je odvrnila in začela odvijati rjuho.

Gertrud je zavzdihnila. Ko je mlada redovnica odmotala otroka, je pokazala na njegovo peto. Mati prednica se je nagnila naprej in si nejeverno ogledovala znamenje. Po obliki je spominjalo na tri šestice. Gubice na Gertrudinem čelu so se poglobile, prst je prislonila k ustnicam.

Nenadoma se je otrokov droben prsni koš napolnil z zrakom. Iz grla se je mu je izvil glasen stok. Njegove ročice so začele opletati sem ter tja in hlipanje se je počasi prelevilo v neutolažljiv jok.

Mati prednica je iztrgala otroka iz Wilhelminega naročja in ji zabrusila:

»Sram vas bodi, sestra! Do praznika Marijinega vnebovzetja boste ribali refektorij in molili za duha razločevanja!«

Wilhelma je sklenila roke na trebuh in plaho prikimala. Gertrud je pomignila proti vratom. Mlada redovnica je s sklonjeno glavo smuknila iz celice. Mati prednica se je nežno pozibavala z otrokom v naročju in mu prigovarjala:

»Ne poslušaj trdoglave sestre Wilhelme! Neizkušena je in vihrava.«

Dojenčkov jok se je umiril. Ko je malček zaprl oči in naslonil ročico na Gertrudine prsi, je mati prednica nagnila glavo in z ljubeznivim glasom dodala:

»Ne vem od kod prihajaš. In ne vem kdo te je pustil pred mojim pragom. Vendar eno sem prepričana; v tebi zagotovo ne more biti zla!«

  Nisem ga slišala priti. Bil je samo tisti občutek, ko moraš dvigniti glavo in pogledati. Z rahlo iztegnjeno levico je pomignil proti prostemu koncu klopi. Še preden sem utegnila odkimati, je že sedel. Lahko bi pozdravil. Včasih so bili starci vljudni.

Ekran na telefonu je potemnel, z rokavom sem skušala izbrisati sledi prstnih konic. Stisnilo me je v trebuhu.

  Starec si je pravkar previdno, skoraj nežno položil v naročje star in oguljen nahrbtnik. Z rokama ga je objel in popolnoma obmiroval. Negovani, skoraj prosojni prsti. Ne smrka, diha neslišno. Naj bo. Še vedno lahko odidem.

  Počasi in tiho parkrat globoko vdihnem in izdihnem in prižgem ekran. Pod mojimi prsti polzijo podobe angleških vrtov, neznanih, neresničnih pokrajin, hobitovskih koč, pletenja, žuželk, muzejev, reklam. Plavam v premikanju podob pod prsti.

  „Tlesk, tresk, tlesk!“ Zvok zatleska v mojo mlačno vodo kot pest drobnih kamenčkov v urejenem ritmu.

  Imam spet odprt kak YouTube zavihek? Ne. Človek ob meni tolče na pisalni stroj! Za prank je prestar. Naj ga ignoriram? Mu rečem, da pač ni ok takole, pri vseh praznih klopcah v Tivoliju prav poleg mene! Brskam po telefonu, z izklopljenim zvokom in se trudim biti mirna. Ampak zdaj ne vidim več podob, zdaj slišim samo še ta dobro znani zvok. Čeprav je že davno, kar sem ga nazadnje slišala.

  Zabolijo me oči, ko skrivaj begam s pogledom od ekrana v smer zvoka. Možak je videti popolnoma zbran. Kot da ne opazi mojega pogleda. Misli, da je sam tu? Lahko bi me vprašal, če me bo motilo. Mogoče ga je žena nagnala, ker je desetletja prenašala tole, zdaj pa… ma ja, zdaj je gotovo že gluha, razen če nista srečno ločena. Ampak res no, kdo za božjo voljo si prinese v park pisalni stroj? Videti je tak, ki bi se čisto lahko pravočasno in brez truda preklopil na digitalno. Vintage frik? Ne, ne pri njegovih letih. In nič na njem ni narejeno za instagram. Ali pa prav vse.

  Pisalni stroj  je iz petdesetih, lepo šklepeta. Zvok, ki je za vedno ostal v spominu. Ampak zakaj zdaj, sredi parka, na lep dan, ko sem hotela samo malo miru?

  Ni mi treba poslušati, lahko grem sedet drugam. Drsam po telefonu. Zakaj prav poleg mene? Ampak zdaj bom čudna, če grem.

  Tipkanje je enakomerno, ritmično. Kdor je kdaj slišal zvok pisalnega stroja, ga prepozna. Ko že sedmič zazveni tisti diiing na koncu, se moram nasmehniti… zvonček vedno nekaj končuje.

  Z vajenim gibom potisne pisalni valj v levo, potegne papir za dve vrstici navzgor in tipka dalje. Veliko ima za zapisati. Popolnoma je osredotočen in se dela, da me ni. Ali pa me res ne vidi?

Zakaj se ukvarjam z njim? Lahko grem, zdaj. Ali pa počakam še malo. Še nikoli prej ga nisem videla tu. Ker če bi ga, bi se mu že na daleč umaknila, ne le zaradi hrupa, ki ga dela pisalni stroj. Čeprav niti ni tako zelo moteče in se na trenutke lepo zlije s kričanjem otrok na igrišču v bližini, hrupom policijske sirene, razbijanjem betona pri podhodu in ptičjim ščebetanjem. Medtem mi je ugasnil ekran. Strmim v črno gladko površino, polno odtisov mojih prstov. Pogledam predse in tako ostanem. Zaprem oči. Dobro je tako. Vsi zvoki se srečujejo v moji glavi in se potem razkropijo naokoli. Čutim toploto sonca na nogah in zdi se, kot bi nekdo pletel lahno ogromno jopico iz vsega naokoli in ogrinjal vse, do koder sežejo zvoki. 

  Nenadoma zaznam moški parfum, da skoraj na silo odprem oči. Kaj je zdaj to? Skrita kamera? Časovni stroj? Pogledam naokoli. Nikjer nič posebnega, razen v moji bližini. Starec, v klasični moški obleki, ki še vedno piše na pisalni stroj in diši po Tabacu. Videti je kot Plečnik proti koncu življenja. Negovane, od starosti prosojne roke in pečatnemu podoben prstan na levem prstancu. Diiing… Za hip nastane tišina, potem pa nad nama znova zaščebetajo vrabci. Zastrmim se v konice svojih neurejenih prstov na nogah in ko poškilim na desno, nisem presenečena, da so se še njegovi zloščeni usnjeni čevlji lepo postarali. Ampak ta vonj! Koliko let je minilo od takrat?

  …tlp tlp tlp. Popisane liste zlaga na prazen prostor med nama. Lepo je videti v papir vtisnjene črke. Pike skoraj preluknjajo papir. Jasno se vidi, kateri prst je šibkejši ali katera tipka zaskakuje. Ne morem razločiti, kaj piše, tako očitno ne upam gledati. Skrbi me, da bi veter ne odnesel listov. Njega očitno ne.

  Počasi se ritem umirja. Vse več časa je med posameznimi besedami. Diiing. Tlp, tlp, tlp. 

In nato dolgo časa nič.

  Znova zaslišim oddaljene zvoke mesta pod nama. Spet zavoham Tabac in v ozadju sivko. Kot bi nekdo odprl stilno omaro, polno skrbno zloženega perila. V žužnjanju okolice se zdi, da se je zrak brez zvoka pisalnega stroja okoli naju razredčil ali kot bi rahel veter, ki je zašelestel listje drevesa nad nama, dvignil nevidno kopreno, ki naju je prekrivala. Zrak se še vedno rahlo premika. Zdaj gre iz moje strani k njemu. Že dolgo več ne uporabljam parfuma, še deodorant je skoraj brez vonja. Ne morem ga spomniti na nikogar.

  Sonce je septembra še vedno močno, a nizko nad obzorjem. Še vedno sva v rahli senci, le noge imava osončene. Še malo in bo treba zamenjati prostor.

  Kaj pa, če ga jutri ne bo? Ne bom ga mogla vprašati, kako to, da je sedel k meni in kako, da še vedno piše na pisalni stroj in ga celo prenaša naokoli… Zakaj ste sedli k meni? Ste pisatej? Čudak?

  Kamečki pod podplati zaškrtajo, ko se premakne. Vzame popisane papirje, jih enkrat prepogne in položi na tastaturo, zaklene pisalni stroj. Nato vzame iz zunanjega naprsnega žepa nočnomodro svileno ruto, potiskano z velikimi stiliziranimi črnimi vrtnicami, zavije vanjo pisalni stroj in papirje ter ga položi v nahrbtnik. Skrbno ga zaveže in obsedi. Za hip se zdi točno tak kot ko je prisedel.

  Obrabljen nahrbtnik me bega. Zdaj se očitno oziram naokoli, iščem znamenje. Nič. S pogledom se zaletim v njegove oči. O Bog! Nekaj me rahlo nasmehne. Starčeve mlade oči me blago gledajo.

  Zdi se mi, da se klop za spoznanje pogrezne ali dvigne, ne vem. Se globoko spodaj, pod najinimi podplati, pod klopco, nekaj premika? Ne morem odmakniti pogleda. Od kod poznam ta smehljaj? Kaj je to? Kdo ste?

   Ohromelo brskam po spominu in nečem, na kar bi lahko pritrdila to premikajočo se klopco. Z obema rokama se je oklepam. Ne papirjev, mene bo odpihnilo.

  „To je za vas.“

Ta glas! Kakšna šala je to?

  „Kdo ste?“

Smehlja se in oči so tople, čeprav mi je nona rekla, da so modre oči ledene.

  „Vzemite.“

Zdaj šele zares vidim nahrbtnik, ki ga drži pred menoj. Vzamem, oprimem se ga z levo roko in potem še z desno, da ne omahnem.

Ko sem tistega ponedeljkovega jutra zapustila hišo, nisem dvomila, da se bom vrnila v enako. A morala bi. Zapustila sem hišo ljubezni in udobja, pustila sem varnost, ki sem jo imela za samoumevno. Ko sem ponovno vstopila, sem začutila napetost. Takšno, ki bi jo lahko rezal z nožem in ga še vedno ne bi spravil skozi. Takšno, katere nisem v naši hiši čutila nikoli prej. Takšno za katero sem bila prepričana, da je nikoli ne bom. Toda moje prepričanje se je hitro izkazalo za zmotnega, ko sem se ozrla proti kavču in zagledala obkladek na maminem očesu. Oči ni bil nikoli agresiven. Več potrpljenja ima z muhami kot kdorkoli v družini in tudi, ko mu mami ponudi loparček, ga ne vzame. Pajke ujame pod kozarec in jih z listom papirja odnese ven in ne posesa nobenih pajkovih mrež, dokler se ne prepriča, da pajka ni na njih. Tudi hitre jeze ni. Ni impulziven, nikoli ne ravna, preden o tem temeljito razmisli. Ko sem bila otrok sem mu stopala po živcih, kot to zdaj počne Talija, moja sestra. Oči se niti zgane ne. Tudi zdaj, pri sedemnajstih letih, ko objokavam svoje teste iz matematike in redno razmišljam o karieri smetarke, mi ne izkazuje nič poleg potrpljenja. Verjela sem, da je svetnik. Želela sem dvomiti. Tako močno sem si želela dvomiti, vendar je izraz na maminem obrazu povedal vse. Seveda sem ga tudi jaz videla. Težkih par mesecev je bilo, odkar je šlo njegovo podjetje v stečaj. Njegova starša, ki sta mu dala vse prej kot veselo otroštvo, pa želita ponovno navezati stik. Vse to sem vedela, ampak oči je imel vse pod nadzorom. Kaj ni? Nisem mogla pomagati mrščenju v katerega se je spremenil moj obraz, ko sem ga takrat pogledala. Stal je pred pečico, s pladnjem piškotov v roki, Talija pa ga je vsa nasmejana opazovala z njenega mesta na pultu. Izgledala sta enako kot izgledata vedno. Nasmejana in pozitivna, kot je v Talijini navadi, oči pa jo samo posnema. Veselje sedem letnikov je nalezljivo. Od popolnega očeta za katerega sem ga imela, pa ga loči ena ključna podrobnost. Njegov pogled. Zbegan je in roke se mu tresejo. Kljub nasmehu, ki ga ponosno nosi za Talijino voljo, se od daleč vidi njegovo tesnobo. Nedolžno pogleduje k mami, čisto počasi in samo za trenutek, previdno, da se njegov pogled ne obdrži na njej predolgo. Posledice njegovih dejanj strmijo v njegovo smer, on pa se jim gladko izogiba. Globoko sem zavzdihnila in svoj pogled preusmerila k mami. Sedla sem poleg nje ter jo nežno prijela za roko. Malo za njeno voljo, po večini pa za svojo. Takrat sem namreč vedela. Zdaj imam le še mamo. Očeta sem izgubila iznenada, brez opozoril ali slovesa, njegovo mesto pa je zavzel nasilnež.

Od tistega dne se ni spremenilo dosti. Sedim na avtobusu in se s povito roko odpravljam v šolo. Ne boli me več, vsaj ne toliko kot zjutraj, a je ostala brazgotina, katero sem želela zakriti.

»Nikomur ne smeš povedati Lia, saj to veš kajne? Prav nikomur, če nas ne želiš uničiti!« Oba jočeva. Glasno. Tako glasno, da sem prepričana, da sva zbudila mamo, a si ta ne upa priti v prostor. Ne zamerim ji. »Spusti me!« Jočem. Jočem zato ker boli, ne zato, ker bi me prizadele njegove solze. Naj trpi tako kot trpim jaz. Roko mi stisne močneje, pričakujoč mojega odgovora, zato zajavkam njemu že znane besede: »Ne bom povedala.« Glas se mi trese, v skladu z mojo roko. V skladu z mojim celim telesom. S težavo diham in požiram sapo po vsakem stoku, ki zapusti moje telo. Gotovo bi se sesedla, če me ne bi držal tako močno. »Ne boj se me.« Mi šepne. »Prosim ne boj se me.« To bi bilo veliko lažje, če bi izpustil mojo roko, a namesto tega jo stisne močneje. Nisem vedela, da jo lahko stisne močneje. Njegov stisk se samo še stopnjuje, dokler cmok v mojem grlu ne postane prevelik, da bi ga zadrževala v sebi in spustim krik, ki bi ga najbrž lahko slišali tudi sosedi, če bi se zanimali za nas. Končno me izpusti in izkoristim to priložnost, da pobegnem skozi vhodna vrata, na dvorišče. Ne bo mi sledil. Ve, da je prestopil mejo. Iz torbe izbrskam svoj povoj, predvsem, da zakrije rdečico. Boli, a sem vesela, da ponovno čutim kako se mi kri pretaka po žilah. Kakšen lep začetek prvega šolskega dne.

Igram se z rokavi puloverja, ko na avtobus vstopi Oskar. Le njegov obraz me ima moč spraviti iz lastne glave. »Hvala Bogu, da si tu.« Edina oseba je, ki mi lahko odvzame dih ter edina oseba zaradi katere sploh še diham. Kot vedno, najprej poljubi moje lice. Skupaj sva že leto dni, a njegov dotik se še vedno zdi kot bi ga sanjala. Še vedno mi prikliče metuljčke v trebuhu in povzroči mravljince na koži.
»Pogrešala sem te.« Mu šepnem v uho. Počitnice brez njega so pekel, njegova družina pa ga ima očitno dovolj rada, da ga vsako leto odpelje na bolj eksotično potovanje. Povabili so me zraven, a si ne predstavljam kako bi mami preživela sama. Talija še vedno nima pojma, pa čeprav je že večkrat videla očeta jeznega. Zato sem prepričana, da je Talija mamina najljubša. Ob njej oče brzda jezo.
»Ne razumi me narobe.« Začne. »Prečudovita si tudi, ko te gledam skozi telefonski ekran.« »Ampak?« Dobre volje ga bodrim.
»Nič se ne more primerjati z direktnim pogledom.« Nasmehnem se, saj me niti gleda ne. Oči ima zaprte, medtem ko mu s prsti češem kodraste lase. Prisegla bi lahko, da se mu je kostanjevo rjava barva poleti še bolj posvetlila. Sicer jih nimam preštetih, a strogo verjamem, da ima tudi pegic več kot jih je imel pred odhodom. Naravnost obožujem njegove pegice. Vsaj očala ima enaka in modri okvirji se mu še vedno podajo k očem. »Kaj je bilo z roko?« Zamrmra. Glavo mu, s čelom naprej, naslonim na ramo, saj mu je lažje lagati, ko ga ne gledam v oči. »Jahanje.« Pozorno posluša, ko si izmislim še eno noro zgodbo o nesreči in me med pripovedovanjem drži v tesnem objemu. Niti sanja se mu ne, da sem z jahanjem prenehala že pred mesecem dni. Modrice bolijo dovolj, tudi če z njimi ne sedim na konju.

Cviljenje odmeva po celem šolskem hodniku. Končno, se je vrnila. Emo stisnem v tesen objem, Oskar pa najino osladnost spremlja s strani. Zabavno je imeti najboljšo prijateljico in fanta, ki sta si v sorodu, dokler oba ne izgineta na družinsko potovanje vsako leto.
»Ta barva je krasna na tebi!« Cvilim še naprej. Temne lase si je prebarvala z vijoličnimi prameni in ne morem se je dovolj nagledati. »Resno mi daješ ideje.« Z Emo si deliva temno rjavo barvo las, zato navadno nosiva lase na enak način, da se ujemava. Kar pristaja njej, pristaja meni in obratno. Zanima me kako bi izgledala z vijolično.
»Ne.« Reče Oskar strogo in me ponovno potegne v objem. Nalašč se mu osladno nasmehnem.
»Zakaj? Mi vijolični lasje ne bi pristajali?« Dražim ga. Oba veva, da je v moji hiši barvanje las strogo prepovedano. Naj bi bil prvi korak k revoluciji.
»Ne dvomim, da bi ti pristajala tudi neon zelena, če bi si takšne želela.« Mi odgovori. »Vendar vaju obe poznam dovolj dobro, da stavim, da se barva na vama ne bo obdržala.«
»Rečeš, kot ne bi prav zdaj zažigala s temi prameni.« Ga spomni Ema.
»Le čakaj, ko ti bo barva zbledela po tednu dni. Morala bi jo videti letos.« To usmeri proti meni. »Vsak dan si je umivala lase in nihče drug ni prišel do kopalnice. Lasje so bili povsod, Lia.« Za trenutek utihne, potem pa za dramatičen učinek ponovi:
»Povsod.« Ema ga nagradi s sredincem, jaz pa ga njej v podporo nežno sunem s komolcem. Morda je res moj fant in imam ga najraje na svetu, a Ema je bila moja prijateljica prej.
Zvonec nas spravi s trenutka in med hojo do učilnice se ponovno prepustim zgodbi o mojem neuspešnem jahalnem treningu. Ker je Ema tudi sama jahačica, mora biti moja zgodba povedana z več podrobnostmi, kot sem jih delila z Oskarjem. Njen sočuten pogled pa me boli bolj kot me »padec s konja« kadarkoli je. Nisem hotela biti lažnivka. Niti mi nikoli ni šlo dobro od rok. Okoliščin v katere te zvabi življenje, pa le ne moreš spremeniti. Nisem kriva, da me je življenje pripeljalo do sem.

»Doma sem!« Stoji na vratih. Vedela sem, da bo. Z rožami v eni in mojimi najljubšimi čokoladicami v drugi roki izgleda tako nedolžno. Kot vedno je za njim mami in ga bodri. To je rutina katere sem vajena in to, da me mami ne upa pogledati v oči, spada vanjo. Krivično ali ne, nanjo sem jezna do enake mere kot sem nanj. Tolikokrat je že imela priložnost, da zbeži. Da nas reši. A nas nikoli ni.
Morala bi sprejemati pametnejše odločitve, zdaj ko sem v poziciji kjer se ne morem braniti, a mi je vseeno. Brez da bi ga sploh pogledala vzamem rože ter jih odvržem na mizo. Čokoladice bodo ostale pri njem. Naj jih uporabi na mami naslednjič, ko jih bo potreboval.
Ko sem končno v sobi, si odvijem povoj na svoji roki. Modrica je grda, a se ne oziram nanjo, ko sedem na posteljo. Huje je že bilo in verjetno tudi še bo.
Cel večer poslušam očijevo kričanje. Stavka: »Kakšno hčerko sva vzgojila?« In »Ljubi Bog, pa saj pretirava!« Se pojavita več kot enkrat.
Potrpežljivo čakam, da ga začne mami miriti, kot to stori vsako noč. Njun prepir se vedno konča tako in mami je znana po sledenju scenariju. Nikoli ne improvizira. Drži se že vnaprej skovanega govora, modro izbranih besed in vedno enakih prošenj. A ne tokrat. Besede kot so: »Odrasli ne bi smeli polagati svojih rok na otroke!« Niso še nikoli prej prišle iz njenih ust. Definitivno pa ne njemu v pričo. Oči se mi orosijo in nisem prepričana ali je to zaradi ganjenosti ali zaradi treska, ki odmeva čez cel hodnik.

Drugi naj rečejo karkoli, a zrak v bolnišnicah zares je drugačen kot zrak drugod. Večkrat kot si tu, bolj zadušljiv postane. »Bo mami v redu?« Talija zadržuje svoje solze že odkar smo prišli. Niti enkrat še ni odmaknila pogleda od mamine sobe. »Mami bo super.« Ji zagotovim. »Močno se je udarila, a ne vidim razloga, da ne bi hitro okrevala.« Rahlo prikima in vem kaj me želi vprašati. Videla je kako oči stoji nad maminim nezavestnim telesom. To je spomin, ki ga jaz pri svojih sedemnajstih letih ne bom pozabila, kaj šele ona pri sedmih. Spremljal jo bo celo življenje.
»Zakaj?« Me samo vpraša. Globoko zavzdihnem, s pogledom pa begam po hodniku. Vidim zdravnike in sestre, ki se sprehajajo gor in dol s pomembnimi kartotekami pod roko, paciente na vozičkih, žalujoče družine ali družine, ki so ravno prejele krasne novice. Ne vem v katero kategorijo bi umestila nas. Prepričam se, da nama nihče ni preblizu, preden začnem. »Se spomniš, ko si jokala zaradi pošasti pod tvojo posteljo?«
Ponovno mi rahlo pokima, to pa je vse kar dobim od nje.
»Oči je takšen.« Ji povem. »Pošast. Le, da se ne skriva pod tvojo posteljo, pač pa sedi na kavču v dnevni sobi, medtem ko gledamo televizijo. In sedi v kuhinji, ko pripravljamo kosilo.« Z vsako besedo se mi glas bolj trese in tudi Talija se že predaja solzam. »Je pošast, ki vstopi v najino sobo, ko naju poljubi za lahko noč.« Hlipam. Težke solze mi polzijo po licih, a vseeno izgovorim vsako besedo brez milosti. Da bo pripravljena. Da bo vedela kaj jo čaka. »Je pošast, ki vstopi v spalnico ter vsako noč spi ob osebi, ki ga ljubi.« Zavzdihnem. »In se zavestno odloči, da ji te ljubezni ne bo vračal.«
»Ne razumem.« Šepne. »Zakaj je potem še vedno tu z nami?«
Želim si, da bi ji znala odgovoriti na to vprašanje. Včasih so najbolj preprosta vprašanja tista, ki zahtevajo najbolj kompleksen odgovor.
»Tega ji ne smeva storiti.«
»Ampak škoduje ji!« Pokimam.
»Njegova odsotnost bi ji škodovala še bolj.« Iz strani se prikaže zdravnik, ki zmedeno pogleduje v najino smer. »Sta hčerki?« Naju vpraša. Hkrati prikimava in seveda vstanem takoj, ko ugotovim, da ima novice. On pa se ne premakne. Bulji v zid in ne spregovori, dokler se izza vogala ne prikaže oči z našimi skodelicami čaja. To je torej čakal. Da se vrne nasilnež. »Vaša žena bo v celoti okrevala.«
»O Hvala Bogu.« Joče nasilnež.
Kar daj, si mislim. Nihče ne joka bolje od nasilneža, ki hlini svoje olajšanje.
»Pri zavesti je, resnejših zlomov pa tudi nima. Le blag pretres in zvit gleženj. Dobro jo je odnesla.«
Nasmeh na Talijinem obrazu je prepričljiv. Ta na mojem tudi. Vsaj nama je mar. »Torej jo lahko odpeljemo domov?« Ne želi, da ga kdorkoli razkrinka? Ne želi dati mami priložnosti, da komu pove? Je to težava?
Na mojo srečo zdravnik odkima. »Radi bi jo obdržali še nekaj dni.«
»Mar niste rekli, da je vse v redu? Vsi testi in preiskave?« Ponovno prikima.
»Z vašo ženo je vse v redu.« Ponovi. »Skrbi nas dojenček.«
Kako dolg je rekord za najdaljše držano sapo? Nekdo naj pokliče strokovnjake, saj sem ga ravno podrla.
»Brez skrbi, njegovo stanje je stabilno.« Nas tolaži. »Samo želimo se prepričati, da bo tako tudi ostalo.« Oči prikima, kot bi za otroka že vedel. »Je…« Se oglasim. S težavo dokončam stavek. »Je fantek?« Zdravnik se mi nasmehne, a ne more ne potrditi ne zanikati. »Prezgodaj je še, da bi vedeli.« S temi besedami nas pusti same na hodniku in ker ne morem več ostati v očetovi bližini stečem. Do konca hodnika, na levo in zavijem v stranišče. Obžalujem, da sem se dotaknila šolske malice, kajti vse prihaja iz mene. Še en dojenček? Je mami vedela? Odtrgam toaletni papir in se obrišem okoli ust preden potegnem vodo. Pomembnejše vprašanje. Bo nov dojenček razlog, da se mami spametuje ali razlog, da bo ostala dlje?

Brez mami je pri hiši pekel in začela sem pisati dnevnik, da si krajšam čas. Je brez datumov in brez dni, iz njega se težko znajdeš. Trenutno je to še najboljši odraz mojega notranjega stanja.

Prvi dan: Ne morem jesti.

Drugi dan: Obiskala mami. Ne razumem o čem govori. Objema le očeta. Ne naju. Nikoli naju.

Tretji dan: Bojim se.

Četrti dan: Talija se prepira z očijem. Talija se nikoli ne prepira z očijem. Nehaj se prepirati z očijem. Ne daj mu razloga, da te pošlje v bolnišnico. Ne dovoli, da z njim ostanem sama, ne, ne, ne, ne.

Peti dan: Bolnišnica. Uspela sem videti mami brez očijeve prisotnosti. Pravi naj na vse pozabimo. Pravi, da bo vse bolje.

Šesti dan: V šolo pridem s prebito ustnico.

Sedmi dan: Oskarja skrbi. Ne razume zakaj ga ne vabim več k sebi.

Osmi dan: Emo in Oskarja skrbi. Ne pogovarjam se z njima. Ščitim Talijo.

Deveti dan: Dojenček je umrl. Oči ga je ubil, ko je porinil mami. Oči je morilec.

Deseti dan: Mami je prišla nazaj. Oči je jezen. Želel si je otroka. Prepirata se. Joka. Spet.

Enajsti dan: Nikoli ne bom takšna kot on. Nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli…

Dvanajsti dan: Oskar se želi pogovarjati. Nimam energije.

Trinajsti dan: Zlomil mi je roko. Nalašč. Nikoli še nisem čutila takšne bolečine. Nikoli ne bom kot on.

Štirinajsti dan: Prikazal se je Zavod za zaščito otrok. Ne želim jih gledati. Želim Oskarja. Potrebujem Oskarja.

Petnajsti dan: Zlom roke ni najhujša bolečina, ki sem jo občutila. To je. Kajti:

Svet                        se                          je                          nehal                   vrteti.

Na petnajsti dan svojega dnevnika sem prišla v šolo z zlomljeno roko. Z Oskarjem se nisva videla že dolgo. Največkrat sem za to kriva jaz, zadnjih par dni pa je bolan ležal v postelji. Morala bi ga vprašati kako se počuti, a nisem prišla do telefona. Morda se je razbil, brez da bi to opazila. Zadnje čase ne opazim ničesar. Zavod za zaščito otrok pritiska name. Sprašujejo me vsa ta vprašanja na katera ne poznam odgovorov, oni pa odgovore zahtevajo zdaj. Ne vem, če jim smem odgovoriti. Nisem odrasla, nisem. Še eno leto imam in vse kar si želim je, da me pustijo pri miru. Želim ponovno objeti svojega fanta. Želim, da me končno spet poljubi na usta, saj me še teden nazaj ni mogel. Imela sem prebito ustnico in s poljubi na usta je prenehal takoj, ko sem prvič zajavkala. Tudi Eme nisem videla že dolgo. Tudi pisala mi ni. Ne, čakaj…pisala je. Le odgovorila nisem. Nič za to, saj jo bom danes videla. Le izmisliti si moram še eno zgodbo. Na kakšen način lahko tokrat padem s konja? Globoko izgubljena sem v svojih mislih, ko me močne roke primejo za rame ter me stabilizirajo. Še preden se dodobra zavem kaj se dogaja, že voham Emin parfum in čutim njene roke okoli svojega vratu. Ne izpusti me, ko mi zabiča: »Nikoli več mi ne naredi tega.« Naredi česa? Ni mi treba vprašati, saj pove že sama. »Dva tedna te ni bilo v šolo! Nisi pisala, nisi odgovarjala na klice, za tvojo mami sem izvedela od Talije!« Kje je srečala Talijo? In ali sta res minila dva tedna?
»Tvoja mami je noseča in niti povedala mi nisi?«
»Bila.« Jo popravim in šele po njenem zmedenem pogledu se zavem, da ne ve. Očitno Talija ni prišla tako daleč.
»Bila je noseča.« Zgodil se je zaplet. Ne bom obrazložila.
Ponovno začutim njene roke okoli svojega telesa in spustim dolgo pričakovano solzo. Samo eno. Ostale še niso pripravljene.
»Kaj se dogaja s tabo?« Niti vem ne na kaj misli. Mojo odsotnost, moj nezaslišan odnos z družino, mojo roko ali pa kar vse troje skupaj? Vendar nimam časa, da odgovorim. Oskar prihaja! Na koncu hodnika je in končno ga bom lahko spet objela. Končno bom lahko ponovno začutila njegov dotik. Njegove nežne prste, ki me trepljajo in božajo po hrbtu, ko me objame. Konico njegova nosu, ki se dotika mojega vratu, vsakič, ko mi glavo nasloni na ramo. Komaj čakam, da ponovno zavoham njegovo kolonjsko in se kopam v domačem vonju. V njegovem vonju sem se pripravljena utopiti.
Ema sledi mojemu pogledu do konca hodnika, ter ga zagleda. Potegne me za nepoškodovano roko ter mi šepne: »Počakaj še malo, Lia. Naj se ohladi.« Ohladi? Kaj pa mu je? Je še vedno bolan?
Ne poslušam je in stečem naravnost k njemu. Pogrešala sem ga. Tako zelo sem ga pogrešala.
»Oskar!« Zavpijem. Ne odzdravi mi. Srečam se z njegovim besnim pogledom, katerega na njegovem obrazu še nisem videla. Nisem si mislila, da ga premore. Takšen izraz ne spada na njegov prelep obraz.
»Nisi mi mogla povedati, da si živa?!« Zavpije.
Sredi šolskega hodnika smo in začenjamo sceno. Pogledi se obračajo v našo smer, a se nihče ne zmeni zanje. Razen morda Eme, ki zbegano pogleduje od naju pa do naših vrstnikov.
»Oskar?«
»Ne!« Zavpije v odgovor. »Klical sem te in ti pisal. Klical sem tvojo mamo in očeta in prisežem, da bi poklical tudi Talijo, če bi ta imela telefon. Prestrašila si me!«
»Oprosti.« Z očmi ga moledujem, naj neha biti podoben mojemu očetu. Naj neha kričati, naj samo stopi korak nazaj, saj se prvič v življenju ne počutim varno v njegovi bližini. »Bila sem…« »Prezaposlena.« Me prekine. »Prezaposlena za svojega fanta in za svojo najboljšo prijateljico. Zakaj? Še ena jahalna nesreča?« Ton njegovega glasu mi pravi, da točno ve, da to ni razlog. Naslov moje trenerke ima. Moral je iti tja in ugotoviti, da ne jaham več.
»Nisi padla s konja?« Se vmeša še Ema. Niti do besede ne pridem, saj Oskar odgovori tako hitro.
»Že mesec dni ne hodi! Laže nama. Vsak dan nama laže.«
»Oskar ne razumeš. Jaz…«
»Jaz ne razumem?! Moje življenje je tako zelo prepleteno v tvojega, da razumem bolje tebe kot sebe!« Mi zabiča.
Prihaja vedno bližje in racionalni del mojih možganov ve, da mi ne bo ničesar naredil, a tisti neracionalni kriči.
»Ščiti se!« Mi pravi. »Brani se, brani! Kot se nikoli do zdaj nisi mogla! Brani se!« In zato se. Visoko dvignem roko in ga nežno potisnem stran. Le, da ga nisem nežno potisnila stran. Zasliši se glasen tresk, ko moja roka zamahne po njegovem obrazu, on pa se opoteče ob omarice. Vse utihne. Tudi, ko zvonec prekine tišino se nihče ne premakne. Vse kar vidim je Oskarjev prestrašen obraz, Emino ogorčenje in mojo tresočo se roko. Takšno roko, ki jo je imel oči, ko je prvič udaril mojo mamo. In pogled na Oskarjevem obrazu se ujema z mojim tistega dne.
Oskar se vzravna. Solza mu spolzi z očesa, nato pa me pogleda in šepne nekaj kar mu očitno zlomi srce toliko kot ga meni: »Končala sva.«
Tako je nasilje naredilo cel krog. In niti zameriti ne morem Oskarju. Ne morem mu zameriti, da je tisti, ki je ta krog končal. Ne morem mu zameriti za nekaj, česar moja mami ni nikoli storila. Saj sem z vsako nočjo znova in znova molila in upala, da bo storila točno to, kar je zdaj storil Oskar.
Odšel.